Naslov in uvod
Najbolj nevaren scenarij umetne inteligence trenutno niso roboti morilci ali neobvladljiva superinteligenca, temveč nekaj precej bolj dolgočasnega: pisarniški sistemi, nabava in programski boti, ki v tišini izjedajo belo‑ovratniška delovna mesta hitreje, kot se gospodarstvo prilagaja.
Sveže poročilo analitske hiše je na ta strah nalilo precej olja, saj trdi, da bi agentna umetna inteligenca lahko v dveh letih sprožila ostro gospodarsko povratno zanko. Četudi vam tak časovni okvir zveni pretiran, je mehanizem, ki ga opisujejo, neprijetno verjeten.
V nadaljevanju poglejmo, kaj scenarij dejansko predpostavlja, koga bi prizadel najprej, kako se navezuje na tezo o »smrti SaaS«, kaj to pomeni za Evropo in Slovenijo – ter zakaj največja nevarnost ni sama AI, ampak odločitve menedžerjev in politikov.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je analitsko podjetje Citrini Research objavilo scenarijsko analizo, ki si predstavlja svet čez dve leti po hitri uvedbi AI agentov v podjetjih.
V njihovem miselnem poskusu se brezposelnost belih ovratnikov približno podvoji, skupna vrednost delniških trgov pa pade za več kot tretjino. Osnovni mehanizem je samoojačujoča zanka: ko se zmožnosti AI izboljšajo, podjetja avtomatizirajo več pisarniškega dela, odpuščajo, nato pa za optimizacijo procesov namesto zunanjih izvajalcev ali SaaS‑orodij uporabljajo interne agente. Nižji stroški dela kratkoročno dvignejo marže, a zmanjšan dohodek gospodinjstev zmanjša povpraševanje, kar podjetja znova potisne v iskanje dodatnih prihrankov z novo avtomatizacijo.
Scenarij se osredotoča na odločitve in delovne tokove, ki so danes pogosto outsourcani – od marketinga in nabave do najrazličnejših optimizacijskih in integracijskih storitev – in jih razširja na širšo razpravo o »smrti SaaS«. TechCrunch poudarja, da Citrini to predstavlja kot scenarij, ne trdno napoved, a mnogi komentatorji težko natančno pokažejo, kje se logika v resnici zlomi.
Zakaj je to pomembno
Scenarij Citrini je pomemben zato, ker udari v privzeto predpostavko večine optimističnih pripovedi o AI: da bo produktivnostni skok gospodarstvo večinoma brez večjih šokov absorbiralo, kot se je dogajalo pri prejšnjih valih avtomatizacije.
Tokrat je pritisk skoncentriran na belo‑ovratniška, srednje dohodkovna delovna mesta, ki tvorijo hrbtenico potrošnje v razvitih državah – tudi v Sloveniji. Analitiki, koordinatorji, vodje projektov, nabavniki, marketing in sales ops, podporne službe, računovodstvo, compliance – ljudje, katerih delo je v e‑pošti, preglednicah in SaaS‑orodjih. Prav te delovne tokove se učijo prevzemati agenti z umetno inteligenco.
Kdo ima od tega korist? Kratkoročno predvsem:
- hiperskalni ponudniki oblačne infrastrukture in AI‑platform (Microsoft, Google, Amazon, OpenAI itd.),
- velika podjetja, ki imajo kapital, podatke in IT‑kompetence, da zgradijo lastne agente in zmanjšajo odvisnost od zunanjih izvajalcev.
Kdo izgublja?
- SaaS ponudniki in B2B storitvena podjetja, katerih vrednost je v tem, da »posredujejo in optimizirajo poslovne procese«;
- agencije, BPO podjetja in svetovalci, ki zaslužijo z standardiziranimi, ponovljivimi nalogami;
- beli ovratniki, katerih delo je mogoče razbiti na API‑klice in navodila za modele.
Makroekonomsko tveganje ni v tem, da »ne bo več dela«, temveč v hitrosti in asimetriji. Če prihranki zaradi AI hitro odtekajo k lastnikom kapitala, nadomestna delovna mesta pa nastajajo počasneje in slabše plačana, se skupno povpraševanje zmanjša. Nastane deflacijska spirala: nižji dohodki → šibkejša potrošnja → pritisk na marže → nova avtomatizacija.
To je temno jedro Citrinijevega argumenta: AI ni treba, da bi bila splošna inteligenca, da povzroči resno škodo. Biti mora le dovolj dobra, da jo finančni direktorji začnejo obravnavati kot enostavno rešitev za zniževanje stroškov dela, hitreje, kot se lahko družba in politika prilagodita.
Širši kontekst
Scenarij Citrini se lepo vklaplja v več trendov, ki jih spremljamo vsaj zadnji dve leti.
Prvič, v praksi že vidimo agentom podobno obnašanje: orodja, kot je GitHub Copilot, pišejo generični kodo, klepetalni boti rešujejo celotne tokove podpore, prodajni sistemi pa samodejno ustvarjajo kampanje in follow‑upe. To so še vedno bolj »kopiloti« kot povsem avtonomni agenti, a smer je jasna.
Drugič, v investicijskih krogih že kroži teza o »smrti SaaS«: generična horizontalna SaaS‑orodja, zgrajena okrog preprostih CRUD‑aplikacij, so strukturno ogrožena, če lahko kombinacija temeljnih modelov in nekaj »lepila« posnema velik del njihove vrednosti. Citrini ta argument razširi: če AI lahko orkestrira več orodij, postanejo številni vmesni sloji – integracijske platforme, optimizacijski stroji, celo del agencij – vprašljivi.
Zgodovinsko so veliki avtomatizacijski šoki – industrijski roboti, selitev proizvodnje ali »kitajski šok« v globalni trgovini – prizadeli predvsem modre ovratnike v določenih regijah. Belo‑ovratniški storitveni sektor je deloval kot blažilnik.
Agentna AI ta blažilnik ogroža. Prvič se zgodi, da so pisarniška delovna mesta izpostavljena podobno kot nekoč fizično delo. A storitvene dejavnosti predstavljajo večino BDP in zaposlenosti v razvitih državah, kar pomeni, da se šok širi precej širše.
A ne smemo spregledati pozitivnega scenarija. Če agenti povzročijo resne produktivnostne skoke in ta presežek namerno usmerimo v nove storitve, krajši delovni čas ali zeleno preobrazbo, bi lahko dobili bolj zdravo rast.
Ključno vprašanje zato ni, ali bodo agenti obstajali – tu so že v zgodnji obliki – ampak kdo zajame koristi, kako hitro pride do izpodrivanja in kakšne blažilnike zgradimo.
Evropski in slovenski vidik
V Evropi je ta razprava še posebej občutljiva.
Na eni strani evropski regulativni okvir – Uredba o umetni inteligenci, GDPR, DSA, DMA – ustvarja trenje pri uvajanju agresivnih, podatkovno lačnih AI agentov, ki sprejemajo netransparentne odločitve o porabi, cenah ali zaposlovanju. Ta »počasnost« lahko ublaži enostransko rezanje stroškov prek AI in daje več časa delavcem, sindikatom in regulatorjem.
Na drugi strani pa se EU že sooča z nižjo rastjo produktivnosti in pomanjkanjem lastnih velikanov na področju temeljnih modelov. Številni evropski uspehi – od nemških procesnih platform do skandinavskih fintech SaaS‑rešitev in regionalnih B2B startupov iz Ljubljane, Zagreba ali Varšave – so prav tista podjetja, ki jih scenarij posebej izpostavi kot ranljiva.
Slovenija tu ni izjema. Velik del domače IT‑scene živi od razvoja rešitev po meri, integracij sistemov in optimizacije procesov v večjih podjetjih in javnem sektorju. Če bodo velika podjetja začela graditi lastne agente nad ameriškimi modeli in s tem zmanjševati potrebo po zunanjih izvajalcih, se lahko poslovni model marsikaterega domačega ponudnika hitro znajde pod pritiskom.
Hkrati pa imamo v regiji še vedno precej cenovno občutljivo delovno silo v podpornih dejavnostih – od klicnih centrov do skupnih služb v financah in logistiki – ki bi jih agenti lahko delno zamenjali. V kombinaciji s staranjem prebivalstva in že tako napetim zdravstvenim sistemom bi to lahko povečalo pritiske na javne finance.
Za slovenske odločevalce to pomeni, da razprava o AI ne more ostati le pri regulaciji tveganj in etiki. Potrebujemo tudi aktivno industrijsko in zaposlovalno politiko, ki bo spodbujala preusposabljanje, eksperimentiranje s krajšim delovnim časom ter spodobne socialne blažilnike za tiste, ki bodo med prvimi prizadeti.
Pogled naprej
Se bo res zgodilo, da se bo brezposelnost v dveh letih podvojila, borzni indeksi pa padli za tretjino? Kot osnovni scenarij je to malo verjetno – gospodarski sistemi so bolj počasni in kaotični kot analitični modeli.
Bolj realističen je potek v obliki zaporednih »mikrorecesij« po poklicih. Podpora strankam, vsebinski marketing, enostavnejši del razvojne ekipe, osnovne finančne in nabavne naloge – vse to je že danes pod pritiskom. V obdobju 2–5 let lahko pričakujemo:
- zapore zaposlovanja in nadomeščanje zgolj dela odhodov namesto dramatičnih valov odpuščanj v določenih funkcijah;
- konsolidacijo SaaS‑trga, kjer bodo orodja brez edinstvenih podatkov ali globoke domenske vrednosti izrinili AI‑prvi igralci ali interne rešitve;
- povečanje razlike med podjetji, ki znajo procese res prerazmisliti okrog AI, in tistimi, ki le režejo stroške.
Na kaj bi morali biti pozorni?
- Kako hitro v vaših organizacijah raste proračun za »AI storitve/agente« v primerjavi s SaaS in stroški dela.
- Gibanje deleža plač v BDP ter rasti dohodkov gospodinjstev glede na dobičke podjetij.
- Signalne politike: pilotni projekti štiridnevnega tedna, sheme zavarovanja plač, davčne spremembe, vezane na avtomatizacijo.
Veliko tveganje je politični odboj, če bodo ljudje dobili občutek, da se koristi AI koncentrirajo v ozkem sloju lastnikov in menedžerjev. Velika priložnost pa je, da AI obravnavamo kot infrastrukturo – podobno elektrifikaciji – in ga zavestno povežemo s politikami, ki širijo, ne krčijo srednjega razreda.
Bistvo
Scenarij Citrini o »agentih, ki uničijo gospodarstvo«, je časovno verjetno pretiran, vendar dobro ujame resnično ranljivost: hiter in koncentriran skok produktivnosti v belih ovratnikih lahko destabilizira povpraševanje, če korist skoraj v celoti pobere kapital.
Tehnologija tu ni usoda. Odločitve direktorjev o reinvestiranju ter odločitve držav o varstvu dela in prerazporeditvi bodo določile, ali bodo AI agenti sprožili deflacijsko spiralo ali pa novo družbeno pogodbo o delu.
Neprijetno vprašanje za vsakega bralca: ali v vaši organizaciji AI ljudi dopolnjuje – ali jih tihoma dela odvečne?
