1. Naslov in uvod
Na večini dni se geopolitični boj za umetno inteligenco odvija nevidno: pogodbe za API-je, razpisi, tihi lobiji v ozadju. V New Delhiju se je ta dinamika v enem trenutku spremenila v internetni meme. Ko je indijski premier na odru pozval voditelje tehnoloških podjetij, naj se primejo za roke in jih dvignejo kot simbol enotnosti, so se vsi odzvali – razen Sama Altmana (OpenAI) in Daria Amodeija (Anthropic), ki sta med seboj pustila opazen prazen prostor.
Ta manjkajoč stisk roke pove o stanju industrije več kot katerakoli uradna deklaracija. V nadaljevanju analiziram, kaj nam ta epizoda razkriva o vojni poslovnih modelov, o indijskih ambicijah in zakaj bi to moralo zanimati tudi slovenska podjetja in odločevalce.
2. Dogodek na kratko
Kot poroča TechCrunch, se je incident zgodil na konferenci India AI Impact Summit 2026 v New Delhiju. Indijski premier Narendra Modi je na oder povabil vodilne predstavnike podjetij z območja umetne inteligence in jih pozval, naj se primejo za roke ter jih dvignejo kot simbol skupne zaveze k razvoju AI.
Vsi prisotni so se povezali v verigo – razen izvršnih direktorjev OpenAI in Anthropica. Sam Altman in Dario Amodei sta roke pustila ob sebi, med njima pa je ostala očitna vrzel.
TechCrunch spomni, da to prihaja po mesecih zaostrovanja rivalstva. OpenAI je napovedal uvedbo oglasov v ChatGPT, Anthropic pa je med Super Bowlom objavil oglase, v katerih je Claude pozicioniral kot orodje brez oglasov. Altman je nato na X ostro odgovoril, da oglaševalska karikatura OpenAI-ja ni poštena in da takšnega modela nikoli ne bi uvedli.
Na isti konferenci sta obe podjetji predstavili tudi širitev v Indijo. OpenAI odpira dve pisarni, navezuje partnerstvo z IT velikanom TCS in predstavlja orodja za visoko šolstvo. Anthropic je odprl lastno pisarno in sklenil sodelovanje z Infosysom za interno in zunanjo uporabo svojih AI orodij.
3. Zakaj je to pomembno
Manjkajoča stiska roke ni toliko osebna zgodba kot simptom globljega konflikta v zasnovi celotnega ekosistema AI.
Prvič, gre za trčenje poslovnih modelov, zavito v jezik etike. OpenAI testira, kako daleč lahko gre pri vključevanju oglasov v pogovorne asistente. Anthropic se pozicionira kot "anti‑oglasni" tabor: sporoča, da resen pomočnik z umetno inteligenco ne more hkrati služiti dvema gospodarjema – uporabniku in oglaševalcu. To ni le PR, ampak poskus, da se na svojo stran pridobi drugačen spekter strank in regulatorjev.
Drugič, lokacija ni naključna. Z najavami pisarn in partnerstev s TCS oziroma Infosysom sta OpenAI in Anthropic jasno pokazala, da je Indija naslednje veliko bojišče. Obe podjetji razumeta, da so globalni sistemski integratorji tisti, ki bodo odločali, kateri modeli bodo v ozadju bank, telekomov in državnih sistemov. Če vas TCS ali Infosys privzeto vgradi v svoje rešitve, ste praktično postali standard.
Tretjič, dogodek spodkopava pripoved o enotni "skupnosti AI", ki odgovorno upravlja tveganja. Vladam po svetu je všeč ideja, da se lahko zanašajo na vsaj osnovno sodelovanje med glavnimi laboratoriji pri varnostnih vprašanjih. Ko pa dva najmočnejša akterja na odru pred predsedniki uprav in ministri dobesedno nočeta držati skupaj, je sporočilo jasno: konkurenca ima prednost.
Na kratki rok sta zmagovalca indijska politika in tamkajšnji IT velikani, ki znajo rivalstvo ameriških laboratorijev pretvoriti v lokalni vzvod. Potencialni poraženci pa so uporabniki in regulatorji, ki se morajo zdaj prebiti skozi tehnična tveganja in ideološke marketinške vojne o tem, kaj sploh pomeni "odgovorna AI".
4. Širši kontekst
Ta prizor se lepo vklaplja v več širših trendov.
1. AI laboratoriji postajajo potrošniške blagovne znamke.
Še pred nekaj leti sta bila OpenAI in Anthropic imeni za razvijalce, ne za širšo javnost. S ChatGPT in Claudom sta postala masovni produkt. Super Bowl oglasi, javna obračunavanja na X in simbolne geste na odru so znak, da je pred nami klasična vojna blagovnih znamk: hitrost proti varnosti, oglasi proti naročninam, "odprto" proti "previdno". Vrzel med Altmanom in Amodeijem je fizični odraz teh zgodb.
2. Geopolitika AI postaja večpolarna.
Dolgo je prevladoval okvir ZDA–Kitajska. V resnici pa zemljevid postaja bolj razpršen. India AI Impact Summit je jasen signal, da se Indija vidi kot tretji pol: ne le kot trg, temveč kot oder, kjer se globalni AI akterji potegujejo za politično naklonjenost in industrijske zaveznike.
Evropa, čeprav ima močan raziskovalni potencial in sprejema Zakon o umetni inteligenci, še nima enakovredne platforme, ki bi imela podobno gravitacijo kot New Delhi v tem tednu.
3. Govor o varnosti trči v komercialni pritisk.
Tako OpenAI kot Anthropic sta si sprva ugled zgradila na jasnih opozorilih o tveganjih. Toda trg ne čaka. Velika podjetja želijo jasne produkte, cenike in integracije. Altmanova pripravljenost eksperimentirati z oglasi kaže, da je pripravljen nekaj idealizma zamenjati za širši doseg. Anthropic pa svojo zadržanost preoblikuje v premium lastnost – "plačate več, dobite mirnejšo vest".
Zgodovino že poznamo: socialna omrežja, iskalniki, mobilni ekosistemi. Najprej obljuba, da bo uporabnik v središču, nato preobrat k agresivni monetizaciji. Ključno vprašanje je, ali lahko AI to pot dejansko preusmeri ali jo zgolj preobleče v pogovorni vmesnik.
5. Evropski in slovenski kot
Za Evropo je sporočilo neprijetno jasno: simbolni trenutek leta na področju AI se ni zgodil v Bruslju ali na kakšni evropski digitalni konferenci, temveč v New Delhiju – in med dvema ameriškima direktorjema.
EU je izbrala pristop najprej regulacija: Zakon o umetni inteligenci, GDPR, Digital Markets Act, Digital Services Act. To daje Bruslju veliko vpliva nad tem, kako se AI uporablja znotraj Unije – od preglednosti modelov do obravnave visokorizičnih primerov.
Toda regulacija brez ekonomske teže ni dovolj. Medtem ko Indija z eno konferenco privabi oba vodilna laboratorija, odprtje pisarn in strateška partnerstva s TCS in Infosysom, Evropa še ni ustvarila enotne platforme, kjer bi bila prisotnost za globalne akterje skoraj samoumevna.
Za slovenska podjetja – od velikih sistemskih integratorjev do startupov v Ljubljani, Mariboru ali Novem mestu – je ključna lekcija jasna: standardi se ne bodo določali samo v Bruslju, temveč tudi v pogodbah, ki jih TCS, Infosys ali evropski svetovalci sklepajo s korporacijami. Če ne boste aktivno iskali evropskih ali odprtokodnih alternativ, boste morda nehote pristali na privzeto izbiro enega ameriškega laboratorija.
6. Pogled naprej
V naslednjem letu ali dveh je vredno spremljati več front.
1. Eksperiment z oglasi.
Če OpenAI res uvede oglase v ChatGPT, bodo podrobnosti implementacije ključne. Kontekstualna priporočila pri nakupih ali potovanjih so eno; prikrito profiliranje uporabnikov in vplivanje na vedenje pa nekaj povsem drugega – še posebej v luči GDPR. Anthropic bo moral dokazati, da se model brez oglasov finančno izide in ni zgolj kratkoročen marketinški trik.
2. Bojišče integratorjev.
Partnerstva s TCS in Infosysom v Indiji so le začetek. Po svetu – tudi v Evropi – bodo laboratoriji skušali osvojiti Accenture, Capgemini, Deloitte, lokalne igralce, kot so Zavarovalnica Triglav ali NLB preko njihovih IT partnerjev. Kdor postane "privzeti" AI dobavitelj teh hiš, dolgoročno zmaga.
3. Varnost: sodelovanje ali hladna vojna.
Javne napetosti in tovrstne odrske epizode otežujejo zaupanje v iskreno sodelovanje na področju varnosti. A vlade bodo vse bolj zahtevale skupne standarde testiranja modelov, izmenjavo podatkov o incidentih, minimalne varnostne protokole. Ostaja odprto, ali bosta OpenAI in Anthropic zmogla ločiti varnostno koordinacijo od ostrega komercialnega boja.
4. Ali bo Evropa ponovila indijski pristop.
Indija svojo tržno velikost uporablja kot pogajalsko orožje: želite dostop? Pridite v New Delhi, odprite pisarne, vlagajte v lokalni ekosistem. EU ima drugačno orodje – regulacijo in enotni trg – vendar še ni enako spretno v uporabi. Če želi, da Ljubljana, Berlin ali Pariz prihodnjič ne bodo zgolj gledalci, bo morala povezati politični, industrijski in raziskovalni kapital.
7. Bistvo
Manjkajoč stisk roke med Altmanom in Amodeijem v New Delhiju je več kot le neroden prizor. Oznanja prehod v novo fazo: laboratoriji za umetno inteligenco niso več zgolj raziskovalne ustanove, temveč globalni industrijski rivali, ki se borijo z oglasnimi modeli, integratorji in geopolitičnimi zavezništvi.
Vprašanje za evropske – in slovenske – akterje ni, ali lahko to rivalstvo ustavijo, temveč ali ga bodo sooblikovali. Bodo zgolj prevzemniki tujih odločitev ali soustvarjalci pravil igre, po katerih bo tekla naslednja dekada razvoja AI?
