Naslov in uvod
Indija umetne inteligence ne želi več samo uvažati – želi jo proizvajati pod lastnimi pogoji. Partnerstvo med abu dabijskim G42 in ameriškim Cerebrasom za vzpostavitev superračunalnika z do 8 eksaflopi zmogljivosti v Indiji je zato veliko več kot še ena novica o podatkovnem centru. Gre za nov energijski blok digitalnega sveta: kapital iz Zaliva, čipi iz ZDA in podatki iz Indije. V nadaljevanju analiziram, zakaj je ta projekt pomemben za globalno razmerje sil v AI, kaj pomeni za Evropo in kje v tej zgodbi lahko najde svojo priložnost tudi Slovenija.
Kaj se je zgodilo (povzetek)
Po poročanju TechCruncha z dogodka India AI Impact Summit 2026 v New Delhiju je tehnološko podjetje G42 iz Abu Dabija sklenilo partnerstvo z ameriškim proizvajalcem čipov Cerebras za postavitev novega AI superračunalniškega sistema v Indiji z zmogljivostjo do 8 eksaflopov.
Sistem bo fizično lociran v Indiji in naj bi v celoti spoštoval lokalna pravila glede hrambe podatkov, varnosti in skladnosti. Namenjen je uporabi na univerzah, v javni upravi ter pri malih in srednje velikih podjetjih.
V projekt sta vključena tudi Mohamed bin Zayed University of Artificial Intelligence (MBZUAI) iz Abu Dabija in indijski Center for Development of Advanced Computing (C‑DAC). TechCrunch spomni, da sta MBZUAI in G42 že prej predstavila Nanda 87B – dvojezični jezikovni model za hindijščino in angleščino, zgrajen na osnovi Meta Llama 3.1 70B.
Napoved prihaja v času, ko Indija privablja ogromne AI investicije: konglomerata Adani in Reliance sta napovedala več kot 200 milijard dolarjev za podatkovne centre, OpenAI sodeluje s skupino Tata pri zagotavljanju velike računske zmogljivosti, ameriški hiperskalerji pa so v državo po navedbah TechCruncha že obljubili približno 70 milijard dolarjev.
Zakaj je to pomembno
Ta projekt je učbenični primer, kako se računska moč spreminja v politični kapital.
Za Indijo pomeni 8 eksaflopov konkreten korak k tehnološki neodvisnosti. Napredni jezikovni in multimodalni modeli, posebej tisti za desetine indijskih jezikov, zahtevajo ogromno strojne moči. Če je ta v lasti in pod pravili tujih korporacij, je suverenost iluzija. Z lastnim, na indijskih tleh gostovanim sistemom lahko država občutljivo javno in zdravstveno podatkovje obdrži v svojih pravnih okvirih in obenem pospeši razvoj domačih modelov.
Za G42 je Indija razširitev strategije, ki jo poznamo iz Emiratov: izvoz “suverene AI infrastrukture”. Podjetje se pozicionira kot partner za države, ki nočejo popolne odvisnosti od ameriških hiperskalerjev, a si same ne morejo zagotoviti dostopa do najnaprednejših čipov.
Za Cerebras je to referenčni posel, ki ga podjetje nujno potrebuje v konkurenci z Nvidio. Njihovi wafer‑scale procesorji so zasnovani prav za tovrstne velike, centralizirane gruče. Če bo sistem deloval zanesljivo in učinkovito, bo Indija eden ključnih dokazov, da obstaja realna alternativa GPU‑monokulturi.
Na drugi strani bodo manjši ponudniki v Indiji, brez dostopa do podobne opreme, težko tekmovali. In vsaka taka nacionalna gruča utrjuje svet, razdeljen na AI bloke – z ZDA, Kitajsko in zdaj še vse močnejšo osjo Zaliv–Indija.
Širši kontekst
Ta zgodba se lepo vklaplja v nekaj večjih trendov.
1. Računska moč kot državna infrastruktura. V zadnjih letih so vlade ugotovile, da so GPU‑ji nova strateška surovina. ZDA z izvoznimi omejitvami do Kitajske, EU z diskurzom o tehnološki suverenosti, zalivske države z milijardnimi skladi za AI – vsi razmišljajo podobno. Indija odgovarja z agresivnim privabljanjem investicij in zavez, da bo postala proizvodni center za modele, ne le trg za tuje storitve.
2. Vzpon alternativ Nvidii. Monopol pomeni visoke cene in omejeno dobavljivost. To odpira prostor za igralce, kot je Cerebras. Pri AI gruči državnih razsežnosti ne gre le za tehnologijo, temveč tudi za signal trgu: če vlada neke velike države zaupa takšni arhitekturi, jo bodo lažje posvojile tudi univerze in podjetja.
3. AI nacionalizem 2.0. Prvi val je bil o strategijah in “AI whitepaperjih”. Drugi val je fizičen: gre za megawatte, hektarje podatkovnih centrov in eksaflope. Emirati so z G42 in modelom Falcon že pokazali svoje ambicije, Saudova Arabija sledi s svojimi naložbami, zdaj pa z Indijo nastaja nova kombinacija kapitala, čipov in podatkov, ki je vse manj odvisna od tradicionalnih središč v Silicijevi dolini.
Za industrijo to pomeni, da prihodnost ne bo več le tekmovanje ZDA in Kitajske, ampak mreža regionalnih konstelacij, z lastno infrastrukturo, pravili in jezikovnimi ekosistemi.
Evropski in slovenski vidik
Evropa v tej zgodbi predvsem manjka. AI zakonodaja (AI Act), razprave o Digital Markets Act in načrti za evropske superračunalnike so pomembni, a medtem drugi gradijo konkretne gruče z nacionalnim odtisom.
Za evropska podjetja ima indijska strategija dvojen učinek. Po eni strani se odpira privlačna platforma za razvoj modelov za globalni jug – Indija je naravna testna tržnica za večjezične storitve, od fintech rešitev do edtech platform. Po drugi strani pa GDPR in pravila o prenosu osebnih podatkov v tretje države zelo omejujejo možnost, da bi evropske organizacije masovno pošiljale svoje produkcijske podatke v indijske podatkovne centre, ne glede na ceno.
Za Slovenijo je zgodba dodatno zanimiva:
- naše univerze in raziskovalci se že danes pogosto soočajo s pomanjkanjem strojne moči za večje AI projekte;
- domače startup okolje (od Ljubljane do Maribora) pa težko konkurira, če je odvisno od dragih tujih oblakov.
Pametno oblikovana partnerstva z Indijo – na primer skupni raziskovalni projekti, kjer podatki ostanejo v EU, modeli pa se učijo na združenih, anonimiziranih naborih – bi lahko delno zapolnila to vrzel. Toda brez jasne evropske strategije za lastno eksaflop infrastrukturo bo Unija dolgoročno ostala bolj regulator kot soustvarjalec AI standardov.
Pogled naprej
Usoda tega projekta bo odvisna od treh zelo praktičnih vprašanj.
1. Upravljanje dostopa. Bo sistem res odprt univerzam in malim podjetjem ali bo večino zmogljivosti porabila državna uprava in nekaj velikih korporacij? Model upravljanja, cene in transparentnost bodo pokazali, ali gre za javno dobro ali za še eno zaprto “navidezno suvereno” rešitev.
2. Konkretni izidi. Nanda 87B je pokazal, da G42 in MBZUAI stavita na odprto‑utežne modele. Če bo indijski superračunalnik omogočil:
- modele za jezike, kot so bengalščina, tamilščina, maratščina itd.,
- domenske modele za kmetijstvo, zdravstvo, pravo,
- in orodja za vrednotenje varnosti, prilagojena indijskemu kontekstu,
potem bo to resničen primer suverene AI. Če pa bo večina ciklov porabljena za fine‑tuning angleških modelov za generično rabo, bo velik del potenciala zapravljan.
3. Priložnosti za Evropo in regijo. Slovenska in širša srednjeevropska scena lahko od tu črpa vsaj tri lekcije: da brez državne podpore do eksaflop‑razreda ne pridemo; da so mednarodna partnerstva (tudi z Zalivom in Indijo) nujna; in da bo treba bolj aktivno povezati raziskovalno sfero, industrijo in energetski sektor.
V naslednjih 2–3 letih velja spremljati, ali bo G42 podobne dogovore sklepal tudi s državami jugovzhodne Evrope ali Balkana, kako bodo se na to odzvali Nvidia in veliki oblaki ter ali bo EU sposobna pospešiti projekte EuroHPC in nacionalne AI grozde.
Zaključek
Superračunalnik G42 in Cerebrasa z 8 eksaflopi v Indiji ni le infrastruktura, temveč vzorec za novo geopolitično arhitekturo umetne inteligence. Indiji prinaša več pogajalske moči in hitrejšo pot do suverene AI, Zalivu vlogo tehnološkega posrednika, Cerebrasu pa referenčni primer v boju z Nvidio. Evropa – in z njo Slovenija – se mora odločiti, ali želi biti aktivni igralec z lastno infrastrukturo in pametnimi zavezništvi ali pasivni uporabnik pravil, ki jih bodo zapisali drugi. Kako dolgo si lahko še privoščimo odlašanje?
