Uvod
HP-jevo blokiranje neoriginalnih kartuš je dolgo veljalo za neprijetno, a pričakovano ceno poceni tiskalnikov. Z nadgradnjo registra EPEAT 2.0 pa ta praksa dobiva novo dimenzijo: iz komercialnega trika se lahko spremeni v resno oviro pri pridobivanju zelenih certifikatov in javnih naročil. V nadaljevanju pojasnjujem, kaj se je zgodilo, zakaj je pomembno za slovenske uporabnike in podjetja ter kako bi lahko spremenilo strategije proizvajalcev tiskalnikov v prihodnjih letih.
Novica na kratko
Kot poroča Ars Technica, je severnoameriško panožno združenje International Imaging Technology Council (Int’l ITC) javno napadlo HP zaradi nove posodobitve vdelane programske opreme, ki na več modelih tiskalnikov onemogoča uporabo neoriginalnih kartuš s čipi.
HP to prakso trži pod imenom Dynamic Security: tiskalnik prek posodobitve preveri čip na kartuši in zavrne tiste, ki jih proizvajalec ne potrjuje. Najnovejša različica, firmware 2602A/B, je bila konec januarja 2026 razširjena na približno enajst modelov, tudi na stare OfficeJet Pro naprave.
Časovni okvir je občutljiv, ker je decembra 2025 zaživel posodobljen okoljski register EPEAT 2.0. Ta v svojih merilih izrecno določa, da izdelki na seznamu ne smejo z nadgradnjami namerno onemogočati uporabe obnovljenih kartuš. Int’l ITC trdi, da je HP-jevo ravnanje v neposrednem nasprotju z duhom teh pravil. HP za Ars ni komentiral.
Zakaj je to pomembno
To ni le še en krog v večnem sporu okoli dragih kartuš. Gre za preizkus, ali imajo zeleni certifikati dejansko moč poseči v zelo donosne poslovne modele.
HP-jev zaslužek pri potrošniških tiskalnikih vedno manj temelji na sami napravi in vedno bolj na potrošnem materialu – originalnih kartušah in naročniških storitvah tipa Instant Ink. Vsak mehanizem, ki ohranja popoln nadzor nad tem, katere kartuše delujejo, neposredno varuje prihodke. Izgubljajo uporabniki, ki plačujejo več, obnovitelji kartuš ter okolje, ki nosi breme dodatnih odpadkov.
EPEAT 2.0 spreminja ravnotežje. Čeprav je pod novimi pravili za zdaj prijavljenih le malo izdelkov in še noben tiskalnik, ima ta shema velik vpliv pri javnih naročilih in pri večjih podjetjih. Tudi evropske institucije pogosto upoštevajo EPEAT ali pa njegove kriterije preslikajo v svoje razpise.
Če se Dynamic Security izkaže kot nezdružljiv z registracijo EPEAT 2.0, HP ne tvega le pritožb jeznih kupcev, temveč realno nevarnost izgube velikih poslov – od šol in občin do mednarodnih korporacij. To je precej močnejša spodbuda za spremembo strategije kot nekaj glasnih objav na družbenih omrežjih.
Dodatno je tu še vprašanje zaupanja v posodobitve. Ko proizvajalec varnostno nadgradnjo uporabi za tiho uveljavljanje poslovnega modela, uporabniki dobijo razlog, da se posodobitev izogibajo. To pa je slaba novica širše, v času, ko želimo, da se ranljivosti čim hitreje krpajo.
Širši kontekst
HP ni edini, ki po prodaji uporablja programsko opremo za omejevanje uporabe strojne opreme. Od traktorjev, ki preprečujejo nepooblaščena popravila, do avtomobilov, pri katerih se plačljive funkcije izklopijo ob poteku naročnine – trend postprodajnega nadzora je očiten. Tiskalniški firmware je zgolj posebej vidna in neposredno uporabniku sovražna različica.
Hkrati narašča odpor. Zakonodaja na področju pravice do popravila v EU in ZDA omejuje možnost proizvajalcev, da z digitalnimi ključavnicami blokirajo neodvisne serviserje in kompatibilne dele. Potrošniške organizacije se sprašujejo, ali ni situacija, ko tiskalnik ob nakupu dopušča neoriginalne kartuše, nato pa jih posodobitev izklopi, že na meji zavajajočega oglaševanja.
V samem tiskalniškem segmentu nastajajo alternative. Sistemi z velikimi rezervoarji (t. i. ink tank) zmanjšujejo motivacijo za ekstremne marže na majhnih kartušah. Podjetniški modeli vse pogosteje ponujajo odprte vmesnike, ki eksplicitno podpirajo obnovljene kartuše kot del strategije krožnega gospodarstva.
V primerjavi s konkurenco (Canon, Brother, Epson) je prav HP najbolj agresivno stavil na kombinacijo digitalnih omejitev in naročniškega črnila. To ga kratkoročno razveseljuje na borzi, dolgoročno pa ga postavlja v središče pozornosti regulatorjev in okoljskih organizacij.
Spor okoli EPEAT 2.0 kaže širši trend: trajnostni certifikati prehajajo od splošnih zelenih oznak k konkretnim, preverljivim zahtevam. Ko merila izrecno povedo, da posodobitve ne smejo onemogočati obnovljenih kartuš, proizvajalci težje hkrati pripovedujejo trajnostne zgodbe in v drobnem tisku firmware opomb po tihem blokirajo konkurenco.
Evropski in slovenski vidik
Za evropske in slovenske kupce je ključno prepletanje različnih okvirov. EU pripravlja uredbo o okoljsko primerni zasnovi in pravici do popravila, ki bosta elektronske naprave silili v daljšo življenjsko dobo, lažje popravilo in večji delež ponovne uporabe. V Nemčiji ima npr. okoljski znak Modri angel že danes stroga merila glede ponovne uporabe tonerjev.
EPEAT 2.0 potiska v isto smer. Če želi HP prihodnje modele prodajati javnemu sektorju v Ljubljani ali Bruslju in hkrati razkazovati trajnostne certifikate, bo moral zaklepanje kartuš vsaj pri določenih linijah resno omejiti.
Slovenska praksa je zelo prizemljena: v javni upravi, šolah in manjših podjetjih se stroški tiskanja režejo z neoriginalnimi ali ponovno polnjenimi kartušami. Ko firmware čez noč razglasi takšno kartušo za neveljavno, to ni abstrakten problem, temveč neposreden dodaten strošek in kup odvečnih plastičnih ohišij.
Za slovenska IT-podjetja in ponudnike storitev je to tudi tržna priložnost. Ponudnik, ki strankam jasno pove, kateri modeli tiskalnikov ne bodo čez dve leti z nadgradnjo blokirali obnovljenih kartuš, si gradi konkurenčno prednost – še posebej pri razpisih, kjer so trajnostna merila vedno bolj pomembna.
Pogled naprej
V kratkem ne gre pričakovati, da bo HP kar ukinil Dynamic Security. Bolj verjetno je razslojeno približevanje: potrošniški in domači modeli bodo ostali strogo zaklenjeni, za poslovni in javni segment pa bo HP moral ponuditi linije, ki bodo v skladu z EPEAT 2.0 in evropsko zakonodajo o krožnem gospodarstvu.
V naslednjih 1–2 letih velja spremljati tri stvari:
- Kateri tiskalniki se bodo prvi pojavili v registru EPEAT 2.0 in s kakšnimi zavezami glede kartuš.
- Razpisno dokumentacijo javnih institucij v EU, tudi v Sloveniji: bodo izrecno zahtevale podporo obnovljenim kartušam in prepoved nadgradenj, ki jih onemogočajo?
- Signale tržnih in potrošniških regulatorjev, ali bodo posodabljanje, ki uporabnikom odvzame že obstoječo funkcionalnost, obravnavali kot nepošteno prakso.
Za vas kot uporabnika je najpomembnejše, da politiko kartuš začnete obravnavati kot ključno tehnično specifikacijo, ne kot droben tisk. Pri nakupu naslednjega tiskalnika vprašajte dobavitelja, kaj se zgodi z neoriginalnimi kartušami čez tri leta in po večji nadgradnji firmware-a.
Spodnja črta
Spor med HP in EPEAT 2.0 ni obrobna tehnična tema, temveč lakmusov papir: ali lahko trajnostni certifikati in pravica do popravila dejansko omejijo najbolj agresivne oblike digitalnega zaklepanja strojne opreme. Če bodo merila EPEAT 2.0 dosledno uveljavljena, bo HP moral vsaj del svoje flote odpreti za obnovljene kartuše – ali pa se odreči donosnim zelenim razpisom. Ključno vprašanje za slovenske kupce pa ostaja: ali boste naslednjič kupili napravo, ki jo imate res v lasti, ali le pravico do tiskanja pod pogoji, ki se lahko jutri spremenijo?
