- NASLOV IN UVOD
Ko Intel napove lastne GPU-je za podatkovne centre in umetno inteligenco, to ni še ena produktna linija, ampak poskus spremembe usode podjetja. V času, ko se računalništvo seli iz sveta univerzalnih CPU-jev v dobo pospeševalnikov, je Nvidia postala sinonim za AI strojno opremo – in Evropa je pri dostopu do teh čipov v drugi vrsti. V nadaljevanju analiziramo, zakaj je ta Intelov obrat pomemben, komu najbolj koristi, kako lahko premeša karte v AI ekosistemu in kaj to pomeni za evropske ter slovenske akterje.
- NOVICA NA KRATKO
Po poročanju TechCruncha je Intelov izvršni direktor Lip‑Bu Tan na Cisco AI Summitu napovedal, da bo podjetje začelo razvijati in proizvajati nove grafične procesne enote (GPU‑je). S tem se Intel razširja onkraj klasičnih centralnih procesorjev (CPU‑jev), ki so doslej predstavljali njegovo osrednje poslovanje. Novi GPU‑ji bodo namenjeni igram, predvsem pa nalogam, kot sta učenje in izvajanje modelov umetne inteligence.
Projekt bo umeščen v Intelovo podatkovno‑centrično divizijo, ki jo vodi izvršni podpredsednik Kevork Kechichian, zaposlen od septembra, kot je že prej poročal Reuters. Januarja se je pridružil še Eric Demers, dolgoletni inženirski vodja v Qualcommodu. Tan je poudaril, da je pobuda še v zgodnji fazi in da Intel strategijo gradi okoli konkretnih potreb kupcev. Odločitev prihaja v času, ko Nvidia drži prepričljivo vodilno pozicijo na trgu AI GPU‑jev, Intel pa skuša izpeljati širšo preobrazbo podjetja.
- ZAKAJ JE TO POMEMBNO
To ni Intelov prvi stik z grafiko, je pa prvič, da GPU‑je postavlja v samo jedro svoje prihodnosti. Integrirana grafika v procesorjih in kratkotrajni poskus z namiznimi karticami Intel Arc sta bila obrobna poskusa. Pravi boj poteka tam, kjer nastaja največja dodana vrednost: v podatkovnih centrih in superračunalnikih, kjer se trenirajo in poganjajo veliki AI modeli.
Na tem področju Nvidia ne dominira le s strojno opremo, temveč z ekosistemom: CUDA, specializirane knjižnice, razvojna orodja in stotine tisoč inženirjev, ki ta sklad že obvladajo. Če Intel uspe ponuditi resen GPU, bodo prvi, ki bodo od tega imeli koristi, veliki kupci – hiperskalni oblaki, večje korporacije in države. Danes so odvisni od enega glavnega dobavitelja, z dolgimi čakalnimi dobami, visokimi cenami in programskim zaklepanjem. Že samo verodostojen „drugi vir" bistveno okrepi njihovo pogajalsko moč.
Kratkoročno utegnejo izgubiti predvsem manjši ponudniki pospeševalnikov. Že zdaj se borijo proti Nvidii; tekmovanje proti Nvidii in Intelu hkrati – obema s kapitalom, proizvodnimi kapacitetami in politično težo – je povsem druga liga.
Za Intel pa gre za priznanje realnosti: rast samo s CPU‑ji ni več dovolj. Breme računalništva – od AI učenja in sklepanja do videa in omrežja – se seli na specializirane čipe. Če želi Intel ostati ključen igralec v podatkovnem centru, mora prodajati čipe, na katerih dejansko teče umetna inteligenca, ne le tiste, ki jo „upravljajo".
- ŠIRŠI KONTEKST
Intelova GPU strategija se lepo vklaplja v širši trend: vsaka velika platforma razvija lastne AI pospeševalnike. Amazon ima Trainium in Inferentia, Google TPU, Microsoft soustvarja lastne čipe, avtomobilski proizvajalci gradijo prilagojene procesorje za avtonomno vožnjo. Nvidia je tako močna zato, ker ne prodaja le čipov, ampak celoten vertikalni sklad – od silicija in knjižnic do referenčnih strežnikov.
Intel je doslej odgovarjal z različnimi delnimi pristopi: optimizacijami za AI na Xeon CPU‑jih, prevzemom Habana Labs ter iniciativo oneAPI kot „odprtim odgovorom" na CUDA. Toda percepcije trga to ni spremenilo – pri učenju velikih modelov je Nvidia še vedno privzeta izbira. Pospeševalniki v obliki GPU‑jev, usmerjeni v ista bremena kot Nvidiini, pomenijo, da je Intel pripravljen tekmovati na istem igrišču, ne zgolj na obrobju.
Pomemben je tudi geopolitični vidik. Dostop do GPU‑jev je postal strateško vprašanje; izvozne omejitve in državne industrijske politike določajo, kdo lahko sploh dobi najzmogljivejše čipe. V takem okolju bo dodatni ameriški velikan, ki proizvaja AI GPU‑je in je hkrati pripravljen vlagati v proizvodnjo v EU, za številne vlade privlačna možnost. A standard je izjemno visok: brez konkurenčne prepustnosti pomnilnika, povezljivosti z visokohitrostnimi omrežji, integracije s CPU‑ji in zrele programske podpore bo Intel ostal le „cenejša alternativa", ne resna zamenjava.
- EVROPSKI IN SLOVENSKI VIDIK
Za Evropo – in posredno tudi za Slovenijo – je ključna besedna zveza „digitalna suverenost". EU želi manjšo odvisnost od peščice neevropskih dobaviteljev pri kritični infrastrukturi. Zato imamo evropski Akt o čipih, pobude EuroHPC in razprave o evropskih „AI oblakih". Danes številni superračunalniki v EU že uporabljajo kombinacijo evropskih oziroma Intelovih CPU‑jev ter Nvidiinih ali AMD‑jevih GPU‑jev. Če Intel ponudi zmogljive GPU‑je in jih delno proizvaja v bodočih tovarnah v Nemčiji ali na Irskem, bi bilo mogoče sestaviti rešitve, ki so politično precej bolj „sprejemljive".
Za slovenske uporabnike je slika bolj neposredna. Lokalne in regionalne ponudnike oblačnih storitev – od slovenskih ponudnikov do podjetij v Avstriji in Italiji, ki jim prodajajo storitve – trenutno tepe isti problem kot velike igralce: pomanjkanje Nvidiinih GPU‑jev. Če bo Intel pripravljen sklepati partnerske dogovore, ponuditi ugodnejšo cenovno strukturo in lokalno podporo, bi lahko nastal prostor za regionalne AI platforme, ki ne temeljijo več izključno na Nvidii.
Pri tem bo pomemben tudi EU regulativni okvir: Akt o umetni inteligenci in GDPR povečujeta motivacijo podjetij, da občutljive modele učijo in poganjajo znotraj EU, v lastnih ali lokalnih podatkovnih centrih. Večja ponudba AI strojne opreme pri evropsko prisotnih proizvajalcih tej ambiciji olajša pot.
- POGLED NAPREJ
Ključno vprašanje je čas. Iz Tanovih izjav je razbrati, da smo še daleč od serijske proizvodnje – govorimo o letih, ne mesecih. Zasnova konkurenčnega GPU‑ja, uskladitev z vodilnimi proizvodnimi vozlišči in izgradnja razvojnega ekosistema so vsaj dvo‑ do triletni projekti.
Na kaj bi morali biti pozorni?
- Prve velike reference: ali se kakšen globalni oblak ali večji evropski ponudnik zaveže, da bo gradil AI gruče na Intelovih GPU‑jih?
- Programsko okolje: ali Intel resno investira v oneAPI in odprte standarde (npr. SYCL), ali pa tiho gradi prevajalnike, ki omogočajo poganjanje CUDA kode na njihovih čipih?
- Vloga EU: ali bodo novi GPU‑ji del razpisov EuroHPC, nacionalnih superračunalniških centrov ali državnih AI oblakov, tudi v širši regiji (Avstrija, Italija, Hrvaška)?
Tveganja so očitna: možne zamude, podhranjen prvi izdelek in notranje napetosti v podjetju, ki hkrati gradi tudi novo „foundry" strategijo. A priložnost je prav tako jasna: če bo razkorak med povpraševanjem in ponudbo pri Nvidii trajal, trg še nikoli ni bil bolj odprt za drugega velikega igralca.
- KLJUČNO SPOROČILO
Intel se v GPU svet podaja pozno, a brez tega koraka bi dolgoročno postal stranski igralec v AI dobi. Uspeh ne bo odvisen le od zmogljivosti čipa, temveč od tega, ali bo podjetju uspelo zgraditi programski in partnerski ekosistem, ki ga bodo razvijalci in ponudniki oblakov dejansko sprejeli. Če razmišljate, na kateri strojni opremi bo tekla vaša umetna inteligenca čez pet let: si res želite, da obstaja le ena realna izbira?
