Naslov in uvod
Meta ni sklenila zgolj nove pogodbe o dobavi strojne opreme; podjetje je odprlo več‑letno, stotisočmilijardno stavo na to, kdo bo nadzoroval infrastrukturo naslednje računalniške dobe. Koncept »osebne superinteligence«, ki ga promovira Mark Zuckerberg, je v resnici zgodba o čipih, elektriki in pogajalski moči med peščico globalnih gigantov. V nadaljevanju analiziramo, kaj Meta dejansko kupuje pri AMD‑ju, zakaj se je AMD odločil za izjemno radodaren lastniški aranžma in kaj to pomeni za evropski trg, regulacijo ter za slovenska podjetja, ki gradijo na oblakih velikih ameriških igralcev.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je Meta z AMD‑jem sklenila večletni dogovor o nakupu do 100 milijard dolarjev vrednih čipov, kar naj bi poganjalo približno šest gigavatov dodatne porabe v podatkovnih centrih. Pogodba vključuje AMD‑jeve GPU‑je serije MI540 ter najnovejšo generacijo procesorjev CPU, pri čemer Meta bolj kot doslej računa na CPU‑je za izvajanje (inference) modelov umetne inteligence.
Po poročanju TechCruncha je AMD ob tem izdal Meti tudi izvedeniško pravico (warrant) do največ 160 milijonov delnic – približno 10 % podjetja – po simbolični ceni 0,01 dolarja na delnico. Uveljavljanje pravice je vezano na doseganje poslovnih mejnikov in na to, da tečaj AMD‑ja doseže 600 dolarjev, navaja The Wall Street Journal; pred objavo je bil tečaj okoli 197 dolarjev.
Meta je, kot piše TechCrunch, obljubila vsaj 600 milijard dolarjev naložb v ameriške podatkovne centre in AI infrastrukturo v naslednjih letih, pri čemer za leto 2026 načrtuje 135 milijard dolarjev kapitalskih izdatkov. Podjetje gradi tudi 10‑milijardni plinsko gnani podatkovni center v Indiani z zmogljivostjo 1 gigavat in je pred kratkim podpisalo še ločen večletni dogovor z Nvidio za milijone CPU‑jev in GPU‑jev, medtem ko se njegov lastni razvoj čipov sooča z zamudami.
Zakaj je to pomembno
Gre za industrijsko politiko v režiji korporacij, ne za običajno dobaviteljsko pogodbo.
Za Meto je motiv jasen. Računska moč za AI je nova redka surovina. Z zavezami do Nvidie in zdaj še AMD‑ja si podjetje zagotavlja kapacitete in boljše pogoje ravno v trenutku, ko želi družino modelov Llama in »agentne« pomočnike spraviti v vsakdanjo rabo prek Facebooka, Instagrama, WhatsAppa in naprav Quest. Plačuje z denarjem in z nečim še cenejšim – z obljubo prihodnjega udeleženištva v rasti AMD‑ja.
Za AMD je dogovor prelomnica. Možen 100‑milijardni kupec in lastniška spodbuda iz enega največjih porabnikov AI čipov na svetu sta neposreden izziv Nvidii kot de facto standardu za učenje in izvajanje velikih modelov. Struktura warranta močno poveže tržno vrednost AMD‑ja z izvrševanjem obljub: če bo AI načrt uspel, bo Meta nagrajena; če ne, bo razvodenje deleža omejeno.
Kdo izgublja? Predvsem vsi, ki si takšnih zavez ne morejo privoščiti. Manjši oblaki, evropski ponudniki in startupi bodo v vrsti za ostanke – pogosto z višjimi cenami in daljšimi dobavnimi roki. Družbeni učinek je še širši: šest gigavatov dodatnega odjema presega vršno porabo manjših držav. Metin 1‑gigavatni kampus v Indiani, ki sloni na zemeljskem plinu, nazorno pokaže, da »osebna superinteligenca« ni abstrakten oblak, temveč zelo fizična infrastruktura v konfliktu s podnebnimi cilji.
Širši kontekst
Dogovor se lepo ujema s tremi trendi, ki oblikujejo industrijo.
Prvič, tekma v računski moči za AI. Od leta 2023 gledamo pospeševanje: Microsoft vlaga desetine milijard v gruče Nvidie za OpenAI, Google razvija lastne TPU in pospeševalnike, Amazon potiska Trainium/Inferentia, a hkrati kupuje gore Nvidiine opreme. Metina pogodba z AMD‑jem je doslej najjasnejši signal, da diverzifikacija dobaviteljev ni več tehnična podrobnost, ampak tema za upravne odbore.
Drugič, vračajo se strukture »kapacitete v zameno za lastništvo«. TechCrunch spominja, da je AMD že lani jeseni sklenil podoben dogovor z OpenAI, kjer je del lastništva vezan na obseg nakupov čipov. To spominja na čase, ko so podjetja vnaprej plačevala proizvodnjo zaslonov ali modemov, da so si zagotovila kapacitete. Razlika danes je v razsežnostih: potencialnih 10 % AMD‑ja v svetu, kjer je vsaka novica o AI čipih sposobna premakniti borzo.
Tretjič, CPU‑ji znova prihajajo v ospredje. Direktorica AMD‑ja je poudarila eksplozivno rast povpraševanja po CPU‑jih za izvajanje modelov in agentnih sistemov. Po obdobju, ko so naracijo povsem prevzeli GPU‑ji in specializirani pospeševalniki, se trg vrača k bolj heterogeni sliki: zmogljivi CPU‑ji kot dirigenti gruče specializiranih enot. To ima velike posledice za stroškovno strukturo, energetsko učinkovitost in odvisnost od enega samega ponudnika GPU‑jev.
Če pogledamo zgodovinsko, so podobni trenutki preoblikovali cele panoge: gradnja hiperskalnih podatkovnih centrov je omogočila oblak, tekma v 4G/5G modemih pa je skrčila dobavitelje na peščico. Dogovor Meta–AMD kaže, da vstopamo v podobno fazo konsolidacije pri AI infrastrukturi, kjer nekaj podjetij de facto financira naslednjo generacijo čipov.
Evropski in slovenski pogled
Za Evropo je to predvsem alarm, ne recept.
Evropski oblaki – od OVHcloud in Scalewaya do Telekom Slovenije (prek partnerstev) in regionalnih ponudnikov – ne morejo podpisovati 100‑milijardnih dogovorov. Posledica je dvojen ekosistem: na eni strani ameriški hiperskalerji z najboljšo strojno opremo, na drugi strani evropski ponudniki, ki ciljajo na niše, skladnost z GDPR in lokalno prisotnost.
V Bruslju bodo na ta dogovor gledali skozi prizmo Akta o digitalnih trgih (DMA), Akta o digitalnih storitvah (DSA) in prihajajočega Akta o umetni inteligenci. Če bo dostop do zmogljivega čipovja skoncentriran pri peščici »vratarjev«, se bo odprlo vprašanje poštenega dostopa in morebitne samopreferenčne obravnave. Tudi lastniško prepletanje med infrastrukturo in storitvami, kot je warrant AMD‑ja za Meto, lahko zbudi zanimanje protimonopolnih organov.
Za Slovenijo in regijo je ključno, da bo večina AI rešitev – od bančnih chatbotov do industrijskih modelov – tekla na infrastrukturi ameriških podjetij, medtem ko bodo pravila igre določali evropski regulatorji. Slovenska podjetja imajo zaradi velikosti trga malo pogajalske moči pri čipih, imajo pa prednost v hitrosti prilagajanja in v nišnih vertikalah (logistika, industrija 4.0, turizem), kjer lahko z manjšimi modeli in učinkovitejšo rabo obstoječih virov konkurirajo.
Pogled naprej
Kako uspešna bo ta stava, je odvisno od več neznank.
Tehnično mora AMD dostaviti obljubljeno. Družina MI540 in novi CPU‑ji morajo biti konkurenčni ne le v surovi zmogljivosti, ampak v celotnem ekosistemu: orodja, knjižnice, podpora razvijalcem. Če bo programski svet ostal močno usmerjen v Nvidiin CUDA in če bo Nvidiina časovnica še naprej agresivna, se lahko zgodi, da bo del Metine strojne opreme težje optimalno izkoriščen.
Poslovno mora Meta »osebno superinteligenco« prevesti v konkretne, zaupanja vredne storitve. To pomeni pomočnike, vgrajene v WhatsApp, Instagram, Messenger ali pametna očala – vse to pa je pod drobnogledom varstva osebnih podatkov in regulacije vsebin. Akt o umetni inteligenci bo v EU zahteval preglednost in upravljanje tveganj, kar lahko upočasni uvajanje najambicioznejših funkcionalnosti.
Finančno bo načrtovanih 135 milijard dolarjev capex‑a v letu 2026 dvignilo letvico pričakovanj. Če rast oglaševalskih prihodkov in monetizacija AI (poslovno sporočanje, naročnine, navidezni izdelki) ne bosta sledili, se lahko ponovi zgodba prevelikih naložb v infrastrukturo.
V naslednjih 2–3 letih velja spremljati: ali bodo tudi drugi hiperskalerji sklepali podobne lastniško vezane dogovore s proizvajalci čipov; kako hitro bo rasel delež prihodkov AMD‑ja iz AI v primerjavi z Nvidio; in ali bodo evropski regulatorji začeli dostop do računske moči obravnavati kot samostojen konkurenčni problem.
Bistvo
Metina pogodba z AMD‑jem je drzno, tvegano zavarovanje goriva za vizijo »osebne superinteligence« in hkrati napad na dominanco Nvidie v AI strojni opremi. Še bolj koncentrira finančno, računsko in energetsko moč v rokah nekaj platform ter odpira vprašanja o trajnosti in poštenem dostopu. Ključno vprašanje ni, koliko čipov bo Meta kupila, ampak ali bodo storitve, zgrajene na tej infrastrukturi, vredne okoljskih in političnih stroškov. Kolikšen del te cene ste pripravljeni sprejeti kot uporabniki in kot podjetja?
