Naslov in uvod
Meta čipov ne kupuje več samo kot strošek, temveč tudi kot naložbo. V odmevnem dogovoru z AMD bo lastnik Facebooka in Instagrama dobil prilagojene AI‑čipe z močjo 6 gigavatov – in hkrati možnost, da postopno pridobi do 10‑odstotni lastniški delež v samem dobavitelju. To ni še ena GPU‑naročilnica, temveč vzorec za to, kako bodo hiperskalerski velikani financirali AI‑infrastrukturo, ko postane tudi njihov denarni tok premajhen za apetit umetne inteligence. V nadaljevanju razčlenjujemo, kaj si je Meta dejansko zagotovila, kaj AMD v resnici prodaja in zakaj bi to moralo zanimati tudi evropske – in slovenske – odločevalce.
Novica na kratko
Po poročanju Ars Technice, ki povzema informacije Financial Timesa, je Meta sklenila večmilijardni dogovor z AMD za prilagojene AI‑čipe s skupno računsko močjo 6 gigavatov. Izvršna direktorica AMD Lisa Su je investitorjem pojasnila, da je vsak gigavat računske moči v tem poslu vreden več deset milijard dolarjev.
Kot del dogovora je AMD Meti izdal t. i. izvedeni vrednostni papir (warrant), ki Meti ob izpolnjevanju določenih naročil omogoča postopni nakup do 160 milijonov delnic AMD po simbolični izvršilni ceni. Če bi Meta izkoristila celoten obseg, bi lahko postala približno 10‑odstotna lastnica podjetja. Warrant velja do februarja 2031 in je vezan na to, da cena delnice AMD dosega določene pragove, vse do zadnjega praga pri 600 dolarjih.
Ars Technica navaja, da bo Meta prvo tranšo delnic prejela v drugi polovici leta, ko bo AMD dobavil prvi gigavat čipov. Delnice AMD so po objavi dogovora v predborznem trgovanju poskočile za okoli 14 odstotkov.
Zakaj je to pomembno
Ta posel govori manj o čipih in več o moči – finančni, računski in dobesedni električni moči.
Prvič, Meta se iz običajnega kupca spreminja v strateškega delničarja ključnega dobavitelja. S tem se delno zavaruje pred eksplozijo cen GPU‑jev: če bodo marže in vrednotenja AMD zaradi AI povpraševanja še naprej rasla, bo Meta del tega dobička ulovila prek tečaja delnice. De facto plačuje za računsko moč danes, v upanju, da si bo del tega denarja povrnila jutri.
Drugič, AMD dobiva to, o čemer sanja vsak izzivalec tržnega vodje: dolgoročnega sidrnega kupca z lastniškim interesom. Struktura warranta Meta v praksi prilepi na AMD‑jev razvojni načrt: če želi izkoristiti ugodne opcije, mora nadaljevati z naročili in hkrati pomagati dvigniti ceno delnice na dogovorjene mejnike. To je program zvestobe, napisan z instrumenti investicijskega bančništva.
Tretjič, gre za neposreden pritisk na prevlado Nvidie, vendar na bolj prefinjen način. Meta zelo jasno sporoča, da bo njena AI‑infrastruktura večvenderska: Nvidia tam, kjer ima smisel, AMD za prilagojeno »inference« obdelavo, zraven pa še lastni čipi. S tem zmanjšuje pogajalsko moč Nvidie, četudi ta še vedno drži primat pri najzmogljivejšem treniranju modelov.
Kdo izgublja? Manjši kupci in odprte infrastrukture v oblaku. Ko hiperskalerska podjetja vnaprej rezervirajo cele reke računske moči in z lastnimi bilancami podpirajo financiranje dobaviteljev, se preostali trg bori za drobtinice – pogosto z višjimi cenami in daljšimi dobavnimi roki. In ker so ti dogovori vse bolj »krožni« – delnice za čipe, čipi za posojila, posojila za podatkovne centre – raste tudi sistemsko tveganje. Če se pretrga en člen verige, se lahko zatakne pri vseh.
Širši kontekst
Posel Meta–AMD se lepo vklaplja v trend vse bolj ustvarjalnega financiranja AI‑infrastrukture. Ars Technica spominja, da je AMD že prej uporabil svojo bilanco stanja, da je graditelju podatkovnih centrov Crusoe pomagal do 300‑milijonskega posojila, pri čemer je obljubil odkup čipov, če Crusoe zanje ne najde kupcev. AMD ima tudi zelo podoben, do 10‑odstotni warrant dogovor z OpenAI, sklenjen oktobra.
Vzorec je podoben kot v letalski industriji. Velike letalske družbe sklepajo ogromna večletna naročila z Airbusom ali Boeingom, pogosto prepletena z lastniškimi vložki, ekskluzivnostjo ali financiranjem, v zameno pa dobijo prednost pri dobavah in ceni. V svetu AI so hiperskalerski velikani letalske družbe, GPU‑ji so letala, proizvajalci čipov pa se zavezujejo v večdesetletna razmerja z omejenim številom mega‑kupcev.
Obenem so številke pri energiji osupljive. Čipi, ki jih Meta naroča pri AMD, bodo potrebovali približno 6 gigavatov moči – članek to primerja z letno porabo elektrike približno 5 milijonov ameriških gospodinjstev. AI tako ne živi več na robu elektroenergetskega sistema; neposredno tekmuje z mesti in industrijo.
Konkurenčno to AMD utrjuje kot praktično edino resno alternativo Nvidii pri velikih AI‑pospeševalnikih v bližnji prihodnosti. Intel se še vedno trudi prebiti v ospredje, večina start‑upov je omejena z močjo in kapitalom. Za AMD je potencialna razvodenitev lastništva v zameno za dolgoročno vlogo ključnega dobavitelja povsem racionalna menjava.
Hkrati pa se infrastruktura AI pospešeno koncentrira v rokah nekaj ameriških platform in ameriško zasnovanih čipov, med katerimi krožijo vse bolj tesne finančne vezi. To otežuje vpliv regulatorjev in manjših regij, ki bodo morale vse bolj izbirati med vlogo strogega regulatorja ali aktivnega so‑lastnika takšne infrastrukture.
Evropski in slovenski vidik
Za Evropo je to opozorilni signal na treh ravneh: suverenost, energija in konkurenca.
Najprej digitalna suverenost. EU lahko sprejema Akt o umetni inteligenci, DMA in DSA, a če je temeljna računska moč v rokah ameriških gigantov, ki delujejo na ameriških čipih, je evropski vpliv omejen. Akt o čipih poskuša del proizvodnje vrniti v Evropo, a strateško najpomembnejši AI‑čipi in največja naročila nastajajo v ZDA.
Drugič, energetsko načrtovanje. Šest gigavatov za en AI‑projekt ene korporacije presega okvir, v katerem danes razmišljajo mnogi evropski operaterji prenosnih omrežij. Države, kot so Irska ali Nizozemska, se že danes soočajo z omejevanjem novih podatkovnih centrov zaradi omrežnih in podnebnih ciljev. Posli tega obsega bodo neposredno vplivali na razprave EU o učinkovitosti podatkovnih centrov, obdavčitvi energije in prednostnem obravnavanju industrijske ali digitalne porabe.
Tretjič, konkurenčna politika. Ko lahko platforma, kot je Meta, pridobi 10‑odstotni delež v ključnem dobavitelju čipov, se odpre vprašanje za evropske varuhe konkurence. Bo AMD enako agresivno nastopal pri cenah in kapacitetah do evropskih oblakov in telekomov, ki lahko z Meto tekmujejo na področju AI‑storitev? Bi morale biti takšne navzkrižne lastniške povezave pod strožjim drobnogledom v okviru pravil o koncentracijah in DMA, ki uvaja posebne obveznosti za t. i. »vratarje«?
Za slovenska podjetja in raziskovalne ustanove je sporočilo jasno: dostop do vrhunske računske moči bo še bolj odvisen od povezav z velikimi ameriškimi oblačnimi ponudniki ali evropskimi konzorciji. Pobude, kot so EuroHPC, regionalni superračunalniki (denimo Vega v Mariboru) in potencialne skupne naložbe EU v AI‑infrastrukturo, postajajo ključne, če Slovenija ne želi ostati omejena na »ostanke« globalne ponudbe.
Pogled naprej
Zelo verjetno bomo podobne strukture kmalu videli še drugje. Če lahko Meta svoj kapitalski izdatek deloma spremeni v lastniško udeležbo, zakaj tega ne bi posnemali Microsoft, Google, Amazon ali kitajski in drugi igralci s področja AI? V naslednjih nekaj letih lahko pričakujemo val dogovorov v slogu »čipi v zameno za delnice« ali »kapacitete v zameno za opcije«, še posebej, če bodo obrestne mere in infrastrukturne potrebe ostale visoke.
Ključno vprašanje je, kje bodo regulatorji potegnili črto in rekli, da gre za preveliko koncentracijo ali tvegano krožno financiranje. Če bi se AI‑povpraševanje nenadoma ohladilo, bi bili proizvajalci čipov s kopico warrantov v rokah svojih strank nenadoma ujeti v zapleten lastniški in upravljavski preplet.
Za Meto je glavno tveganje tehnološko. Močan dolgoročni vložek v AMD‑jevo platformo za »inference« danes deluje smiselno, vendar se načini uporabe in arhitekture modelov hitro spreminjajo. Če se bo ekosistem AI programske opreme premaknil v smer, ki bolj nagrajuje drugačne vrste strojne opreme, bo Meta morda zavezana manj optimalni rešitvi zgolj zaradi finančne konstrukcije.
Za Evropo – in Slovenijo – pa je priložnost v specializaciji. Prostor je za ponudnike, ki se usmerijo v energetsko učinkovito »inference« obdelavo, suverene oblake za regulirane panoge (bančništvo, zdravstvo, javna uprava) ali vertikalno integrirane AI‑sklope, tesno usklajene z lokalno zakonodajo. A to zahteva, da država in EU preideta iz vloge regulatorja v vlogo aktivnega investitorja: z dolgoročnimi pogodbami o odkupu zmogljivosti, skupnimi podatkovnimi centri in morda celo lastniškimi deleži v ključni infrastrukturi.
Bistvo
Posel med Meto in AMD pretvarja AI‑računsko moč v finančni instrument in močno preplete hiperskalerskega kupca z enim od ključnih proizvajalcev čipov. AMD utrjuje položaj edine resne alternative Nvidii, a hkrati se še bolj koncentrira moč v ozkem, ZDA‑osrednjem ekosistemu, medtem ko energijske potrebe AI vstopajo v politično zelo občutljivo območje. Ključno vprašanje za Evropo – in Slovenijo – je, ali želimo to novo infrastrukturo samo regulirati ali jo vsaj delno tudi so‑ustvarjati in so‑lastniško obvladovati.
