Ko inženirji postanejo investitorji: kaj odprtokodni sklad Zero Shot pomeni za AI kapital

Uvod

Skupina zgodnjih sodelavcev OpenAI je potiho naredila korak, ki ga je marsikateri velik sklad tveganega kapitala tiho pričakoval z nelagodjem: ustanovili so lasten, izrazito AI‑usmerjen sklad. Zero Shot, nov sklad s ciljnim zneskom 100 milijonov dolarjev, ni še en generični »AI fund«, temveč satelit v orbiti enega najvplivnejših laboratorijev umetne inteligence na svetu.

Za evropske – in slovenske – ustanovitelje to ni oddaljena zgodba iz San Francisca. Ko ljudje, ki so sooblikovali DALL·E, ChatGPT in prve prompt inženirje pri OpenAI, začnejo sistematično pisati čeke, se težišče odločanja o tem, katere AI ideje preživijo, konkretno premakne. V nadaljevanju analiziramo, kaj Zero Shot pomeni za trg kapitala, evropsko regulativo in priložnosti za domače ekipe.

Novica na kratko

Kot poroča TechCrunch, je nov sklad tveganega kapitala Zero Shot zaključil prvo zbiranje kapitala v okviru načrtovanega 100‑milijonskega sklada. Med petimi ustanovnimi partnerji so trije zgodnji člani ekipe OpenAI: nekdanji vodja »applied engineering« Evan Morikawa, prvi prompt inženir pri OpenAI Andrew Mayne ter nekdanji raziskovalec in inženir Shawn Jain. Pridružujeta se jim investitorka Kelly Kovacs in podjetnik Brett Rounsaville.

Po navedbah TechCruncha je ekipi uspelo zbrati približno 20 milijonov dolarjev in že izvesti prve naložbe. Med njimi sta Worktrace AI, ki ga vodi nekdanja produktna vodja pri OpenAI in razvija platformo za odkrivanje ter avtomatizacijo poslovnih procesov v podjetjih, ter Foundry Robotics, ki gradi naslednjo generacijo robotskih sistemov za tovarne z uporabo napredne umetne inteligence. Tretja naložba za zdaj ostaja v tajnosti.

Partnerji Zero Shota poudarjajo, da jim izkušnje iz OpenAI omogočajo jasno sliko tudi o tem, česa ne bodo financirali. Skeptični so do večine orodij za t. i. »vibe coding«, do robotike, ki temelji skoraj izključno na video podatkih za učenje, ter do številnih ponudnikov »digitalnih dvojčkov«, kjer po njihovem lahko že običajni veliki jezikovni modeli zagotovijo podobno vrednost.

Zakaj je to pomembno

Na površini gre za zgodbo »nekdanji sodelavci OpenAI ustanovijo sklad«. V resnici pa gledamo, kako tehnični insajderji formalizirajo svoj vpliv kot razdeljevalci kapitala, ne le kot neformalni svetovalci ali angeli.

Kdo pridobi?

• AI ustanovitelji dobijo investitorja, ki razume razvojne načrte modelov, meje skaliranja in to, kje bodo zmožnosti modelov v 12–24 mesecih. Manjša je verjetnost, da vas bo ne‑tehnični sklad potisnil v slepo ulico samo zato, ker je nek buzzword trenutno vroč.
• Ekosistem okoli OpenAI pridobi še en pol‑povezan vir kapitala, ki spodbuja gradnjo na isti tehnološki osnovi. Več startupov na isti platformi pomeni več povratnih informacij za laboratorij in večjo vezanost podjetij na izbrani AI sklad.

Kdo izgubi?

• Generalistični VC skladi, ki še vedno gledajo na AI kot na črno skrinjico. Če kot klasični sklad tehtate naložbo v AI infrastrukturo proti skupini, ki je neposredno lansirala DALL·E in ChatGPT, začenjate več korakov zadaj.
• Startupi v modnih, a krhkih kategorijah – tanke preobleke okoli kodnih kopilotov, generični digitalni dvojčki brez resnih podatkovnih ali domenskih prednosti – bodo pri tehnično zahtevnejših skladih težje prišli do denarja.

Najmočnejši signal je pravzaprav njihova odprtost glede tega, česa ne verjamejo. Sporočilo je jasno: naslednja faza vrednosti v AI ne bo prišla iz še ene »front‑end« aplikacije za isti model, ampak iz globoke integracije v delovne tokove, fizične sisteme in realne operativne težave. To je skladno z njihovimi prvimi naložbami – tovarna prihodnosti in orodja za temeljito avtomatizacijo poslovnih procesov, ne še en klepetalnik.

Hkrati pa se koncentrira moč. Če ljudje z najbližjim vpogledom v frontier laboratorije postanejo tudi vratarji pri zgodnjih naložbah, obstaja tveganje, da se bo inovacija v AI še tesneje zvezala z maloštevilnimi, večinoma ameriškimi ponudniki modelov.

Širša slika

Zero Shot lepo sede v vsaj tri širše trende na presečišču AI in tveganega kapitala:

1. Vzpon »operator‑VC« hibridov v frontier tehnologijah. To smo videli pri kriptu (nekdanji Coinbase, Ethereum), pri razvijalskih orodjih (ex‑Stripe, ex‑GitHub). Zdaj enako doživlja AI: izkušnja gradnje sistemov v realnem obsegu je vrednejša od lepih PPT predstavitev.

2. Drugi val specializacije v AI. Prvi val (2023–2024) je financiral stotine horizontalnih AI orodij: generične kopilote, ustvarjanje vsebin, »ChatGPT za X«. Ko so se modeli izboljšali, so številni izdelki postali zgolj funkcionalnosti znotraj večjih platform. Drugi val, v katerega cilja Zero Shot, so:

   • robotika in utelešena AI (Foundry Robotics),
   • globoka avtomatizacija delovnih tokov in procesno rudarjenje (Worktrace AI),
   • infrastruktura in orodja, ki resnično znižajo stroške ali povečajo zanesljivost, ne le lepšajo uporabniški vmesnik.

3. Lov skladov, da bi bili čim bližje sloju modelov. OpenAI ima že svoj Startup Fund, tudi drugi laboratoriji, kot je Anthropic, imajo strateške investicijske programe. Alumni‑sklad, kot je Zero Shot, dodatno zgosti kapital okoli ene tehnične platforme. To spominja na zgodnjo dobo oblaka okoli AWS in Azure, le da je odvisnost od enega ponudnika pri frontier modelih še izrazitejša.

Čeprav je 100 milijonov v globalnem VC svetu majhno, vpliv Zero Shota ne bo v velikosti čekov, ampak v signalni moči in tehnični presoji. Če sklad, ki ga vodijo nekdanji ključni ljudje iz OpenAI, podpre robotični ali avtomatizacijski startup, bo ta precej lažje pritegnil večje sklade – Zero Shot bo de facto služil kot zunanji tehnični »due diligence«.

V tem smislu Zero Shot ni neposredni tekmec večmilijardnim skladom, ampak filter: plast, ki ločuje naložbe, utemeljene na realnem tehničnem uvidu, od tistih, ki živijo predvsem od dobre zgodbe.

Evropski in slovenski kot

Za Evropo – in še posebej manjše trge, kot je Slovenija – ima ta razvoj dve plati.

Pozitivno je, da se pojavlja sklad, ki razume globoko tehnologijo in industrijo, kjer je Evropa močna: avtomobilska industrija, proizvodnja, logistika, robotika. Regije, kot so Bavarska, Danska (Odense), Île‑de‑France ali Zürich, so polne ekip, ki delajo na industrijski avtomatizaciji in utelešeni AI. Tudi v Sloveniji imamo jedra znanja: od laboratorijev na FE, FRI in UM FERI do podjetij, kot so DEWESoft, Kolektor ali primeri industrijske robotike v Gorenju in avtomobilski dobaviteljski verigi. Takšni igralci bodo v partnerjih, kot je Zero Shot, videli dobrodošel vir specifičnega znanja in mednarodne validacije.

Negativna plat je regulativna asimetrija. EU z GDPR, Aktom o digitalnih storitvah (DSA), prihajajočim Aktom o umetni inteligenci in DMA sistematično dviguje letvico odgovornosti za razvijalce AI. Ameriški skladi pogosto gledajo na evropske projekte skozi prizmo dodatnega pravnega tveganja. Sklad, ki kulturno izhaja iz OpenAI – podjetja v središču regulatornih razprav – bo lahko še posebej občutljiv za tveganja okoli biometrije, visokorizičnih sistemov ali uporabe osebnih podatkov za učenje modelov.

Tu se odpira tudi vprašanje tehnološke suverenosti. Če bo najbolj kompetenten AI kapital za slovenske in evropske projekte prihajal iz ameriških tehnoloških orbit, bomo težje gradili neodvisne alternative – tako na ravni modelov kot kapitalskih struktur. EU sicer uvaja pobude, kot so EIC Accelerator, InvestEU ter različni nacionalni AI skladi, a ti po obsegu in hitrosti odločanja pogosto zaostajajo za ameriškimi.

Realistično gledano bo Zero Shot, če se bo aktivneje ozrl v Evropo, sprva nastopal kot so‑investitor v poznih seed ali serijah A, ob boku lokalnih skladov (npr. Seedcamp, Point Nine, Speedinvest) in državnih skladov v CEE/SEE. Za slovenske ekipe v robotiki, industrijski AI ali napredni avtomatizaciji je zato ključno, da že danes razmišljajo, kako svoj produkt postaviti tako, da zadovolji tako stroge evropske regulative kot pričakovanja tehnološko najbolj zahtevnih skladov.

Pogled naprej

Zero Shot je še vedno majhen in na začetku, vendar je mogoče nekaj smernic oceniti že danes.

Velikost in tempo vlaganja. Glede na trenutno vroč apetit institucij po »AI ekspoziciji« bi bilo presenečenje, če sklad v naslednjih 6–12 mesecih ne bi dosegel cilja 100 milijonov dolarjev. Prava omejitev bo disciplina partnerjev: ali jim bo uspelo ostati zvesti ožjemu fokusu na resne tehnične probleme in se izogniti skušnjavi, da bi financirali vse, kar v pitch decku omenja »AI«.

Struktura portfelja. Pričakujemo relativno koncentriran portfelj z večjimi vložki v:

• kompleksne B2B procese, kjer lahko AI odstrani ogromne koordinacijske stroške,
• robotiko in industrijske sisteme, ki izkoriščajo napredek v zaznavanju in sklepanju,
• orodja za varno, učinkovito uporabo velikih modelov v produkciji (evalvacije, spremljanje, varnost, skladnost).

Za ustanovitelje je zanimiv predvsem njihov javni skepticizem do »vibe coding« orodij, podjetij, ki stavijo skoraj izključno na video podatke za robotiko, in površnih digitalnih dvojčkov. Če gradite nekaj, kar lahko odpihne naslednja generacija modelov ali kar nima resne domenske oziroma podatkovne prednosti, morate računati, da vas tovrstni skladi ne bodo gledali naklonjeno.

Regulativna in strateška vprašanja. Ko se bo vedno več kapitala in tehničnega vpliva koncentriralo okoli nekaj laboratorijev, bodo regulatorji (zlasti v EU in Združenem kraljestvu) prej ali slej odprli vprašanje morebitnih konfliktov interesov: kaj pomeni, če alumni sklad masovno vlaga v projekte, ki so eksistenčno odvisni od API‑jev njihovega nekdanjega delodajalca? To še ni današnji problem, bo pa aktualen, ko takšni skladi pridejo v poznejše faze financiranja.

Za ustanovitelje v Sloveniji in širši regiji je praktičen nauk preprost: tehnična kredibilnost vaših investitorjev bo v naslednjih letih vse pomembnejša. Imeti na cap table sklad, ki ga vodijo operativci z izkušnjami na frontierju, bo za resne deep‑tech projekte skoraj tako pomembno kot imeti »veliko ime« med generalističnimi skladi.

Bistvo

Zero Shot ni le hobi projekt nekdanjih inženirjev OpenAI, temveč signal, da vstopamo v fazo, kjer AI kapital ne bo več vladal le na podlagi hypea, ampak tudi na podlagi insajderskega tehničnega znanja. Za ekipe, ki rešujejo zahtevne probleme v robotiki in industrijski avtomatizaciji, je to priložnost; za površne preobleke okoli obstoječih modelov pa opozorilo. Ključna dilema za evropske – in slovenske – ustanovitelje bo, kako uravnotežiti takšno ameriško tehnično pamet na cap tablu z regulatornimi in strateškimi zahtevami gradnje podjetja v EU.