OpenClaw dokazuje, da bo agentični AI naslednja velika varnostna nočna mora

OpenClaw dokazuje, da bo agentični AI naslednja velika varnostna nočna mora

Ko gre za kibernetsko varnost, prvi zares nevaren izdelek z umetno inteligenco ni nov model, ampak nov tip programske opreme: agent. OpenClaw, viralno odprtokodno orodje, ki lahko upravlja vaš računalnik kot hiperaktivni digitalni pripravnik, silovito razkriva vprašanje, ki se mu podjetja do zdaj večinoma izogibajo: kaj se zgodi, ko AI neha le predlagati dejanja in jih začne izvajati sama? Val prepovedi, eksperimentiranja v peskovnikih in poznih opozoril na Slacku, ki spremlja OpenClaw, je zgolj napoved tega, kar prihaja. V nadaljevanju analiziram, zakaj so podjetja tako nervozna in kaj to pomeni za naslednjo generacijo »agentične« AI.

Novica na kratko

Po poročanju Wired, ki ga povzema Ars Technica, je več tehnoloških podjetij začelo omejevati ali povsem prepovedovati uporabo OpenClaw, odprtokodnega »agentičnega AI« orodja, ki lahko neposredno prevzame nadzor nad uporabnikovim računalnikom. Orodje je razvil samostojni razvijalec Peter Steinberger in ga lansiral novembra 2025, v začetku leta 2026 pa je postalo viralno, ko so programerji začeli množično deliti posnetke zaslona in primere uporabe.

OpenClaw zahteva nekaj inženirskega znanja za namestitev, nato pa lahko samostojno klika, tipka, brska po spletu, ureja datoteke, bere e‑pošto ali nakupuje – ob minimalnih navodilih. Ravno ta moč je sprožila alarm. Wired navaja, da so ustanovitelji startupov in vsaj en višji vodja pri Meti zaposlene opozorili, da je namestitev OpenClaw na službene računalnike lahko razlog za odpoved, predvsem zaradi tveganj za zasebnost in varnost.

Druga podjetja orodje preizkušajo izključno v izoliranih okoljih – na starih prenosnikih brez povezave na produkcijske sisteme ali v oblaku. Steinberger se je medtem pridružil OpenAI, ki napoveduje, da bo OpenClaw ostal odprtokoden in podprt prek fundacije, varnostne ekipe pa pospešeno analizirajo tveganja.

Zakaj je to pomembno

OpenClaw ni pomemben zato, ker bi bil posebej zlonameren, temveč zato, ker je prvi množično uporabljen primer nove kategorije programske opreme: agentični AI z dostopom do sistema. To je povsem drugačen varnostni model kot pri klepetalnikih ali kodnih asistentih.

Z vidika kibernetske varnosti se OpenClaw obnaša kot prijazna zlonamerna koda: uporabnik prostovoljno namesti nekaj, kar:

• deluje avtonomno,
• ima širok dostop do lokalnih datotek in aplikacij,
• lahko zunanje vsebine (npr. e‑pošta napadalca) usmerjajo k dejanjem, kot je odtekanje podatkov.

Kratkoročno so poraženci ekipe za varnost in skladnost. Njihova okolja so bila utrjena proti zunanjim napadalcem, ne pa proti vedno povezanemu, pol‑avtonomnemu agentu z »pravicami tipkovnice« znotraj perimetra. Obstoječi kontrolni mehanizmi – EDR, seznam dovoljenih programov, DLP – niso zasnovani za »AI, ki se obnaša kot raztresen mlajši sodelavec s skrbniškimi pravicami«.

Zmagovalci bodo tisti, ki zgradijo nadzorno raven za te agente: sisteme dovoljenj, politike in »firewalle za agente«, ki posredujejo med AI in operacijskim sistemom. OpenAI si tu strateško pridobiva pozicijo: z podporo OpenClaw dobi vpogled v orodja in standarde, ki bodo dolgoročno definirali agentični AI.

Za podjetja – od ljubljanskih startupov do bank v Frankfurtu – je glavno sporočilo jasno: namiznih agentov ne morete obravnavati kot »še en SaaS«. Zamegljujejo mejo med uporabnikom, končno točko in avtomatizacijo. Vsako podjetje, ki jih dovoli brez temeljitega premisleka o politiki in nadzoru, v resnici outsourca svoj model notranjih groženj na GitHub.

Širša slika

OpenClaw se ne pojavlja v praznem prostoru. V zadnjem letu se je industrija AI vse bolj osredotočila na to, da naslednji večji preskok ne bo pri generiranju besedila, ampak pri avtonomnem delovanju:

• Microsoft v Windows in Office vse globlje vgrajuje Copilot in cilja na asistenta, ki orkestrira celotne delovne tokove.
• Ekosistem »AI agentov« (AutoGen, LangChain agents, različni orkestratorji) želi modelom omogočiti načrtovanje in izvajanje večkorakovnih nalog prek orodij in API‑jev.
• Brskalniški asistenti že samodejno odgovarjajo na e‑pošto, rezervirajo sestanke in pripravljajo dokumente.

OpenClaw to logiko potisne do skrajnosti: namesto da kliče API‑je, upravlja dejanski uporabniški vmesnik računalnika. To ga naredi izjemno prilagodljivega – hkrati pa prevzame vso kaotičnost namizja: pojavna okna, captcha izzive, polovično izpolnjene obrazce.

Zgodovinsko smo takšne zgodbe že videli. V devetdesetih so bili Office makri videti kot nedolžna avtomatizacija, dokler niso prišli makro virusi. Vtičniki in ActiveX so obljubljali bogato interaktivnost – in dostavili varnostno nočno moro. RPA‑orodja so nas naučila, kako krhka in netransparentna je avtomatizacija na ravni UI v reguliranih okoljih.

Razlika danes je obseg in iniciativa. Agent v slogu OpenClaw lahko:

• dinamično reagira na vsebino (npr. na zlonamerno e‑pošto),
• deluje neprekinjeno v ozadju,
• se povezuje z drugimi agenti ali zunanjimi storitvami.

To je manj skripta in bolj nekakšen nenadzorovan digitalni sodelavec. Sporočilo industrije je jasno: operacijski sistemi, brskalniki in varnostna orodja morajo začeti obravnavati AI agente kot riziko podobno človeškim uporabnikom ali orodjem za oddaljeno upravljanje – ne le kot »še en program, ki uporablja tipkovnico«.

Evropski in regionalni vidik

V Evropi OpenClaw trči ob več slojev regulative. Uredba EU o AI posebej obravnava splošnonamenske modele in visokorizične primere uporabe, a skoraj nič ne pove o tem, kaj se zgodi, ko AI dobi poln dostop do končne točke. A že trenutek, ko agent bere e‑pošto ali interne dokumente, ste v središču GDPR: vsaka napačna akcija je lahko kršitev varstva osebnih podatkov.

Za slovenska podjetja v bančništvu, zdravstvu ali javnem sektorju so takšna orodja de facto primerljiva z oddaljenim upravljanjem: dovoljena le v strogo nadzorovanih, beleženih okoljih – če sploh. NIS2 in druge evropske direktive krepijo odgovornost za tretje strani in operativno tveganje; odprtokodni agent, ki se lahko sprehaja po produkcijskih sistemih, je pod tem vidikom zelo težko upravičiti.

Slovenski startup ekosistem pa je razpet med skušnjavo in strahom. Agentični AI omogoča izjemno vitke ekipe in avtomatizacijo podpore, prodaje, celo razvoja. Toda nadzorni organi (npr. IP‑RS) bodo zelo pozorni na vsak dostop do osebnih podatkov, ki ga izvaja »črna škatla« brez jasnega revizijskega sleda.

Hkrati je tu še evropska ambicija, da postane odprtokodna AI protiutež ameriškim velikanom. OpenClaw pokaže, da odprta koda sama po sebi ni sinonim za varnost ali zasebnost; brez varnostne arhitekture okoli nje lahko postane najpreprostejša vstopna točka za napadalce v EU okolja.

Pogled naprej

V naslednjih 18–24 mesecih lahko pričakujemo, da se bo razprava, ki jo danes sproža OpenClaw, ponovila še večkrat – ob vsakem novem agentičnem orodju. Verjetni so trije premiki:

1. Od »naredi sam« skript do platformskih funkcij. Proizvajalci OS in brskalnikov bodo začeli ponujati vgrajene, omejene agente z jasnimi dovoljenji, peskovniki in revizijskimi zapisi. Vse, kar bo zunaj tega okvirja, bo samodejno obravnavano kot visoko tveganje.

2. Novi varnostni produkti. Pojavili se bodo »firewalli za agente«: sloji, ki sedijo med agentom in OS ter uveljavljajo politike, npr. »AI sme brati e‑pošto, ne sme pa prenašati priponk« ali »nobenega brisanja datotek zunaj tega direktorija«.

3. Uradne politike v podjetjih. Naprednejše organizacije bodo ad‑hoc prepovedi na Slacku zamenjale s formalnimi politikami za agentični AI: kaj je dovoljeno, kaj je treba peskovnikovo izolirati, kako se beležijo dejanja in kako poteka odziv ob incidentih.

Odprta ostajajo težka vprašanja. Če agent povzroči uhajanje podatkov, ker je sledil zlonamerni instrukciji v vsebini, kdo je odgovoren – uporabnik, ponudnik agenta ali ponudnik modela? Kako bodo zavarovalnice vrednotile kibernetsko tveganje, ko bo del »notranjih incidentov« v resnici posledica napačno usmerjenih agentov?

Jasno je le, da ignoriranje agentične AI ne bo možno. Tudi če prepoveste OpenClaw, boste z istimi težavami soočeni, ko bodo podobne zmožnosti po privzetem del operacijskih sistemov in pisarniških paketov.

Spodnja črta

OpenClaw ni enkratna varnostna epizoda, temveč zgodnje opozorilo na dobo agentičnega AI. Podeljevanje iniciative programski opremi je močno in verjetno neizogibno – a početi to prek neurejenih odprtokodnih agentov na službenih računalnikih je naivno. Prava tekma ni v tem, kdo bo zgradil najbolj sposobnega agenta, ampak kdo bo postavil najvarnejšo nadzorno plast okoli njih. Ključno vprašanje za vsako organizacijo v letu 2026 je: če bi AI lahko kliknil kjerkoli v vaših sistemih, kako pripravljeni ste res?