Torta v kijevski pisarni ob proslavljanju novega samoroga, medtem ko nad mestom letijo rakete, ni le ganljiva anekdota. Je signal, da se ukrajinski tehnološki ekosistem ne zgolj drži nad vodo, temveč raste. Za evropsko – in tudi slovensko – tehnološko skupnost ima to zelo konkretne posledice.
V nadaljevanju ne obravnavamo Ukrajine kot zgodbe o dobrodelnosti, temveč kot del prihodnjega notranjega trga EU in pomemben vir razvojnega kadra. Analizirali bomo, kaj zadnji signali iz Kijeva in Lviva pomenijo za vlagatelje, evropske konkurente, obrambno tehnologijo in za to, kako naj se na to odzovejo ekipe iz Ljubljane, Zagreba ali Berlina.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, ukrajinski startupi štiri leta po začetku ruske invazije še vedno zbirajo kapital, najemajo ljudi in razvijajo produkte znotraj države.
Platforma za učenje jezikov Preply je letos dosegla status samoroga in namerava zaposliti približno 100 dodatnih inženirjev v globalnih ekipah; okoli tretjina njenega inženirskega oddelka ostaja v Ukrajini. Po poročanju TechCruncha se kijevska tehnološka skupnost prilagaja pogostim izpadom elektrike z generatorji, baterijami in pisarnami, ki kot ogrevana zatočišča delujejo 24/7.
Omenjeno je tudi podjetje Aspichi, ki se je po invaziji popolnoma preusmerilo in zdaj razvija Luminify, mešano‑resničnostno platformo za duševno zdravje, namenjeno vojakom, veteranom in civilistom s travmami vojne. Startupom, ki jih država oceni kot strateško pomembne, je mogoče podeliti poseben status, ki ključne zaposlene ščiti pred mobilizacijo.
Poleg Kijeva kot glavnega vozlišča se krepi tudi Lviv, kjer prostori, kot je LEM Station, in konference, kot je IT Arena 2025, privabljajo tisoče udeležencev iz več kot 40 držav. Lokalni skladi tveganega kapitala, med njimi 1991, Flyer One Ventures in SMRK, ostajajo aktivni, ukrajinske delegacije pa se kljub logističnim oviram redno pojavljajo na evropskih tehnoloških dogodkih.
Zakaj je to pomembno
Če gledamo iz Ljubljane, Berlina ali Silicijeve doline, je to lahko le „navdihujoča zgodba o vztrajnosti“. A tak pogled je preveč plitek.
Prvič, tehnološki sektor je postal ena ključnih opor ukrajinskega vojnega gospodarstva. Programska oprema in produkti, ki se prodajajo v tujino, prinašajo devize, plačujejo davke in ohranjajo visoko izobražene ljudi ekonomsko aktivne v državi namesto v izseljenstvu. Vsak dodatni krog financiranja ali uspešen SaaS‑produkt posredno krepi tudi ukrajinsko pogajalsko pozicijo do partnerjev in upnikov.
Drugič, ukrajinske ekipe so vse bolj integrirane v globalne produktne organizacije. Preply ne ohranja inženirjev v Kijevu zaradi romantike, ampak zato, ker ima država enega najgostejših bazenov izkušenih razvijalcev v Evropi. Za slovenske in evropske startupe, ki se soočajo s pomanjkanjem kadra, Ukrajina ni več le „outsourcing destinacija“, temveč enakovreden trg z lastnimi produktnimi podjetji – od dobro znanih Grammarly in GitLaba (oba z ukrajinskimi koreninami) do mlajših ekip na področju AI, kibernetske varnosti in razvojnih orodij.
Tretjič, odločitev države, da strateškim startupom omogoči izvzetje ključnih zaposlenih iz mobilizacije, na novo definira, kaj pomeni „kritična infrastruktura“. Poleg klasičnega defence‑techa sem sodi tudi programska oprema za duševno zdravje, logistiko, izobraževanje in informiranje. Primer Aspichi jasno kaže, da se psihološka odpornost prebivalstva obravnava kot del obrambe države.
Tisti, ki pri tem izgubljajo, so vlagatelji in podjetja, ki Ukrajino še vedno vidijo predvsem kot tveganje. Kapital, ki čaka na „stabilnost“, bo morda čez pet let ugotovil, da so najzanimivejša podjetja že v rokah bolj pogumnih skladov in strateških partnerjev.
Širša slika
Ukrajina ni prva država, v kateri vojna pospeši določene oblike inovacij. Izraelska moč na področju kibernetske varnosti in obrambne tehnologije temelji na desetletjih konflikta in naborništva. Razlika pri Ukrajini je v času: vse to se dogaja v obdobju dela na daljavo, oblačne infrastrukture in globalnih razvojnih orodij. Ustanovitelj v Lvivi lahko danes iz garaže izdela in proda globalni produkt z manj trenja, kot so ga imeli številni zahodnoevropski kolegi pred desetimi leti.
Vojna je pospešila tudi premislek Zahoda o „strateških tehnologijah“. Od leta 2022 so Natu in EU pomembneje okrepili programe obrambnih inovacij – od mreže pospeševalnikov DIANA do Evropskega obrambnega sklada. Ukrajinska podjetja v praksi delujejo kot testna polja za drone, elektronsko bojevanje, logistične platforme in orodja za obveščevalne podatke, kjer povratna informacija pride v tednih, ne v letih. Takšnega ritma v miru ni lahko doseči.
Hkrati civilno usmerjeni startupi v svoje produkte vgrajujejo omejitve – občasno elektriko, nepredvidljivo povezljivost, množične notranje selitve – kar jih sili v skrajno racionalno produktno razmišljanje. Orodja, ki delujejo pod bombardiranjem, so običajno robustna, delujejo brez povezave in so varčna z viri. Te lastnosti so zelo uporabne tudi na trgih z omejeno infrastrukturo v Afriki, na Bližnjem vzhodu ali v Latinski Ameriki.
Vztrajna prisotnost ukrajinskih delegacij na konferencah od Stockholma do Lizbone pa kaže še nekaj: postopno odmikanje Silicijeve doline kot edine gravitacijske sile v tehnološkem svetu. Periferija Evrope – Baltik, Balkan, zdaj še Ukrajina – gradi lastne mreže ustanoviteljev, operativcev in angelov. Ko ljudje v kijevskem zaklonišču naštevajo svoje samoroge, ne prosijo za usmiljenje, ampak si jemljejo mesto na tem novem zemljevidu.
Evropski in slovenski vidik
Za EU ukrajinska tehnološka vzdržljivost ni oddaljena zgodba, ampak predogled prihodnjega članstva. Če bo Ukrajina napredovala proti EU, bo Bruselj naenkrat „podedoval“ ekosistem s stotisoči inženirjev, globalnimi produkti in izredno izbrušenim defence‑tech segmentom. To bo trčilo ob evropski regulativni okvir.
GDPR že danes določa, kako morajo orodja, kot je Luminify, ravnati z izjemno občutljivimi podatki o duševnem zdravju. Akt o digitalnih storitvah in prihajajoči EU AI Act bosta veljala za priporočilne sisteme, orodja za moderiranje vsebin in vojaško sorodne modele umetne inteligence, ki jih ukrajinske ekipe razvijajo pod ognjem. Napetost med zahtevno, postopkovno regulacijo in potrebo po hitrem razvoju bo postala zelo konkretna, ko bo Ukrajina notri, ne več zunaj enotnega trga.
Za Slovenijo in širšo regijo SEE je Ukrajina hkrati konkurent in partner. Ljubljanski startupi, ki danes iščejo senior razvijalce, se že kosajo s ponudbami podjetij iz Kijeva ali Lviva, ki omogočajo delo na globalnih produktih iz domačega okolja. Po drugi strani pa se odpirajo priložnosti za partnerstva: skupne projekte v okviru programov Obzorje Evropa, sodelovanje v obrambnih razpisih EU, soustvarjanje rešitev za obnovo infrastrukture.
Slovenska politika digitalizacije in načrti za okrevanje bi si morali Ukrajino zamišljati ne kot periferen trg, ampak kot bodočega sogovornika v Bruslju – in kot bazen talentov, s katerimi lahko gradimo skupne produkte.
Pogled naprej
Kratkoročno (v naslednjih 12–24 mesecih) lahko pričakujemo nadaljnjo koncentracijo talentov v nekaj vozliščih – Kijev, Lviv, pa tudi Varšava, Berlin in Praga – ob hkratni ohranitvi popolnoma razpršenih ekip. Obrambna in dvojno‑namenska tehnologija bosta verjetno še naprej pobirala največjo pozornost evropskih skladov in državnih programov, vendar bo prostor tudi za preboje v edtechu, zdravstvu, fintechu in B2B SaaS‑u.
V obdobju petih let bo ključno vprašanje obnova. Rekonstrukcija infrastrukture, stanovanj, logistike in javnih storitev bo eden največjih inovacijskih projektov v Evropi po drugi svetovni vojni. Startupi, ki danes improvizirajo z generatorji in preluknjano cestno mrežo, bodo jutri kandidirali na razpisih za pametna omrežja, digitalne javne storitve in podnebno odporno gradnjo – bodisi neposredno bodisi v konzorcijih z evropskimi podjetji.
Največje tveganje ni kapital, temveč ljudje. Dolgotrajna mobilizacija, travme in izgorelost lahko izpraznijo prav tisti bazen talentov, ki Ukrajino dela posebno. Beg možganov v varnejše in bogatejše prestolnice EU se že dogaja. Izziv za Kijev in Bruselj bo ustvariti pogoje, da se bodo ukrajinski strokovnjaki po nekaj letih v tujini imeli razlog vrniti in graditi dolgoročno iz Kijeva ali Lviva.
Za slovenske vlagatelje in podjetja to pomeni, da je čas za prehod od enkratnih donacij k trajnim strukturam: posebnim skladom z mandatom za Ukrajino, dolgoročnim raziskovalno‑razvojnim partnerstvom in večletnim pogodbenim sodelovanjem.
Bistvo
Ukrajinski startup ekosistem ni več eksotična zgodba s konferenc; postaja eden ključnih gradnikov prihodnje evropske tehnološke krajine. Vojne razmere ustvarjajo podjetja, ki so bolj vitka, odporna in globalno povezana kot marsikatera zahodnoevropska ekipa. Ključno vprašanje za slovenske in evropske ustanovitelje, vlagatelje in odločevalce ni, ali „podpreti“ ukrajinsko tehnologijo, ampak ali jo bodo obravnavali kot strateškega partnerja – ali pa bodo to vlogo prepustili drugim.
