Naslov in uvod
Ko govorimo o »energetski krizi umetne inteligence«, običajno gledamo v tla – v omrežja, elektrarne in proteste proti novim podatkovnim centrom. Starcloud investitorje sili, da pogledajo navzgor. S 170 milijoni dolarjev serije A in vrednotenjem 1,1 milijarde dolarjev je podjetje eno najhitrejših samorogov po Y Combinatorju, a njegov poslovni model se zares začne šele takrat, ko bo SpaceX-ov Starship letel redno in poceni. V nadaljevanju analiziramo, zakaj je ta stava nastala, kaj pomeni za evropski prostor in zakaj bo naslednje desetletje ločilo fiziko od fikcije.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je Starcloud zbral 170 milijonov dolarjev serije A in podjetje ovrednotil na približno 1,1 milijarde dolarjev, le 17 mesecev po zaključku programa Y Combinator. Rundo vodita sklada Benchmark in EQT Ventures, skupno zbrani kapital pa znaša okoli 200 milijonov dolarjev.
Starcloud razvija vesoljske podatkovne centre. Novembra 2025 je v orbito poslal prvi satelit z grafičnim procesorjem Nvidia H100, namenjenim poganjanju modelov umetne inteligence v vesolju. Nadaljevanje, misija Starcloud‑2, naj bi poletelo še letos z več grafičnimi procesorji (tudi nove generacije Blackwell), strežniško enoto AWS ter računalnikom za rudarjenje bitcoina.
Ambicioznejši načrt je Starcloud‑3: približno 200‑kilovatni, tritonnski satelit, zasnovan za SpaceX-ov Starship in njegov »PEZ« sistem izstreljevanja podobno kot pri Starlinku. Podjetje računa, da bi ob padcu cene izstrelitve proti 500 dolarjem na kilogram lahko doseglo stroške energije, primerljive s kopenskimi podatkovnimi centri – nekaj centov na kWh. Ključna težava: realističen komercialni dostop do Starshipa se pričakuje šele okrog let 2028–2029.
Zakaj je to pomembno
Starcloud stoji na presečišču treh trendov: eksplozivne rasti porabe energije za AI, političnih omejitev pri gradnji podatkovnih centrov in revolucije v nosilnih raketah. To je kombinacija, zaradi katere so vlagatelji pripravljeni financirati projekt, ki ima jasen poslovni potencial šele čez nekaj let.
Na strani povpraševanja se hiper‑računalniški grozdi selijo v vse bolj nenavadne lokacije. V ZDA in Evropi omrežni operaterji opozarjajo, da novi AI kampusi zahtevajo zmogljivosti v obsegu večjih elektrarn. Lokalna skupnost pogosto odgovarja z nasprotovanjem – zaradi porabe vode, pritiska na stanovanjski trg, vpliva na okolje. Vesoljski podatkovni center ne potrebuje gradbenega dovoljenja ali občinskega referenduma.
Na strani ponudbe ima orbita očitne prednosti: praktično neomejeno sončno energijo, izjemno nizke temperature in stalno vidnost do zemeljskih postaj. Za določene naloge – na primer obdelavo podatkov daljinskega zaznavanja ali vojaških satelitov – je obdelava v vesolju logičen korak, saj zmanjša količino prenesenih podatkov in zakasnitev.
Kdo izgublja? V srednjeročnem scenariju predvsem klasični ponudniki kolokacij ter manj konkurenčne regije oblakov, ki temeljijo na poceni zemljiščih in občutljivih energetskih dogovorih. Če bo orbitalni računalniški oblak deloval, bo del bremena iz kopenskih centrov preusmerjen v orbito – in s tem še povečal strateški pomen tistih, ki nadzirajo izstrelitve in dobavo čipov.
A ključni problem je, da temeljna obljuba – energija po nekaj centov na kWh – stoji na predpostavkah o ceni in ritmu poletov Starshipa, ki danes preprosto niso dokazljive.
Širša slika
Starcloudov dvig ni osamljen primer, temveč del večje preureditve računalniške infrastrukture, kjer lokacija ni več samoumevna.
Prvič, tu je energetska stiska umetne inteligence. Svetovni ponudniki oblakov načrtujejo gradnjo novih podatkovnih centrov v obsegu več deset gigavatov. Tudi če odmislimo najbolj optimistične scenarije, ostaja dejstvo: mejo vse bolj določajo fizika elektroenergetskih omrežij, ne proračuni. V tem kontekstu se vesoljska sončna energija sliši skoraj romantično preprosto – čeprav finančno še ni.
Drugič, oblikuje se mini tekma v vesoljskem računalništvu. Kot navaja TechCrunch, poleg Starclouda projekte razvijajo Aetherflux, Aethero in Googlova pobuda Project Suncatcher. Nvidia medtem ponuja svoje Vera Rubin Space‑1 module kot nekakšen standard za vesoljske pospeševalnike AI. Ko najmočnejši proizvajalec čipov namensko oblikuje strojno opremo za orbito, vemo, da ideja ni več eksotičen eksperiment.
Tretjič, zgodovina ponuja analogijo: omrežja za dostavo vsebin (CDN) in podmorski kabli. Ko infrastruktura enkrat postane del skupnega, globalnega sloja, lahko vse nad njo raste precej hitreje. Vesoljski podatkovni centri so enak koncept, le še stopnjo višje – zunaj državnih meja.
Konkurenca bo neizprosna. SpaceX je pri ameriških regulatorjih že omenjal možnost ogromne konstelacije satelitov za porazdeljeno računalništvo, primarno za lastne AI potrebe. Če bo ta kapaciteta kdaj odprta tudi tretjim, bo večina neodvisnih ponudnikov, kot je Starcloud, v vlogi nišnih igralcev, ki so logistično odvisni od SpaceX-a. Starcloud zato skuša pozicionirati sebe kot energijsko‑infrastrukturnega specialista, ne kot še enega »vesoljskega AWS«.
Evropski in regionalni vidik
Za Evropo je to zgodba o priložnosti in hkrati o tveganju.
Pozitivno je, da bi orbitalni oblak lahko delno obšel klasične evropske ovire: razdrobljena omrežja, dolgotrajna dovoljenja in močno nasprotovanje velikim podatkovnim centrom v bližini mest. Evropska AI podjetja, raziskovalne ustanove in celo javna uprava bi teoretično lahko dostopali do vesoljskih kapacitet brez gradnje gigantskih kampusov v lastnem dvorišču.
A tveganje je očitno: če bo nad orbitalno infrastrukturo dominirala kombinacija ameriških podjetij – SpaceX za izstrelitve, Nvidia za čipe in zagonska podjetja, kot je Starcloud, za infrastrukturo – se evropska odvisnost od tujega računalništva le še poglobi. Projekti, kot sta GAIA‑X in evropska polprevodniška strategija, skušajo prav to zmanjšati.
Pravno/regulativno je prostor še bolj spolzek. GDPR pozna pojma upravljavec in obdelovalec podatkov, ne pa »satellit nad Atlantikom«. V praksi bo odločilna lokacija podjetja in zemeljskih postaj, a ideja, da se osebni podatki obdelujejo zunaj vsake države, bo sprožila razprave. Tudi prihajajoči Akt o umetni inteligenci in že veljavni Akt o digitalnih storitvah ne poznata posebnih pravil za obdelavo v orbiti.
Za Slovenijo in regijo je ključno vprašanje, kako sodelovati v verigi vrednosti. Nimamo lastnega Starshipa, imamo pa znanje na področjih, kot so programska oprema, optimizacija omrežij, varnost ter upravljanje misij. Ljubljanska in zagrebška startup scena že danes gojita podjetja, ki delajo za evropske vesoljske misije; vesoljski podatkovni centri bi lahko odprli niše za specializirane rešitve (npr. orkestracija nalog med zemljo in orbito, skladnost z GDPR za vesoljske storitve).
Pogled naprej
Ključna spremenljivka je čas. Starcloudove projekcije so smiselne le, če Starship v drugi polovici desetletja res vzpostavi rutinski, cenovno ugoden letalski režim. Zgodovina vesoljskih programov pa uči, da so zamude pravilo, ne izjema. Če se komercialna dostopnost prestavi v trideseta leta, bo Starcloud dolgo ostal specializiran ponudnik obdelave podatkov za satelitske konstelacije in raziskovalne projekte, ne pa konkurent velikim podatkovnim centrom.
V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo predvsem tri stvari.
Prvič, več eksperimentalnih misij v slogu Starcloud‑2: manjši sateliti z nekaj GPU‑ji, ki neposredno v orbiti obdelujejo podatke Zemljinega opazovanja, vojaškega izvidništva ali pa poganjajo nišne aplikacije (kripto, simulacije, občutljive analize).
Drugič, odpiranje pravnih in političnih front. Obrambna ministrstva bodo vesoljsko računalništvo videla kot način za povečanje odpornosti; varstveni organi bodo preverjali, ali gre za prenos podatkov v »tretje države«; okoljske organizacije bodo opozarjale na vesoljske odpadke zaradi velikih konstelacij »strežniških« satelitov.
Tretjič, val posnemovalcev in prečrpavanja pojmov v predstavitvah za vlagatelje. Kjer je bil še pred kratkim buzzword »edge computing«, bo zdaj vse bolj »orbital cloud«. Večina teh projektov ne bo nikoli poletela, a nekaj jih bo.
Za slovenske bralce ostaja ključno vprašanje: ali bomo ostali le kupci tujih vesoljskih oblakov ali pa bomo znali izkoristiti priložnost v programski opremi, varnosti in regulativno skladnih storitvah, kjer velikani niso tako močni.
Zaključek
Starcloudova serija A je prvi resen dokaz, da se vesoljski podatkovni centri iz znanstvene fantastike premikajo v poslovne načrte. Ideja naslavlja resnične težave – pomanjkanje energije, politične blokade in naraščajoče stroške prenosa podatkov –, a temelji na predpostavkah o raketah, cenah in regulativi, ki jih bo mogoče preveriti šele čez leta. Ključno vprašanje za Evropo ni, ali bo računalništvo šlo v vesolje, ampak ali bomo pri tem igralec ali zgolj še en kupec.
