Tožba proti Anthropicu zaradi glasbenega »piratstva«: trenutek streznitve za generativni AI

Generativni modeli so svetovno kulturno dediščino obravnavali kot brezplačni samopostrežni bar. Nova tožba proti Anthropicu pa kaže, da je račun končno prispel.

Skupina velikih glasbenih založnikov zahteva več kot 3 milijarde dolarjev odškodnine, ker naj bi Anthropic svoje modele gradil na deset tisočih nezakonito pridobljenih pesmih in partiturah. Številka je impresivna, še pomembnejše pa je, da tožba neposredno cilja na fazo, ki je bila pri razpravah o AI do zdaj skoraj nedotakljiva: kako podjetja pridejo do učnih podatkov. Če založniki vsaj delno uspejo, se bodo ekonomika velikih modelov – in vprašanje, kdo si jih sploh še lahko privošči – hitro predrugačili.

V nadaljevanju analiziramo, kaj založniki Anthropicu očitajo, zakaj je ta spor drugačen od prejšnjih primerov ter kakšne posledice prinaša za evropski in slovenski prostor.

Novica na kratko

Kot poroča TechCrunch, je konzorcij glasbenih založnikov pod vodstvom Concord Music Group in Universal Music Group v ZDA vložil novo tožbo proti družbi Anthropic. Trdijo, da je podjetje nezakonito pridobilo več kot 20.000 avtorsko zaščitenih del – med njimi glasbene kompozicije, besedila in note – z množičnim piratstvom.

Založniki ocenjujejo, da bi se lahko skupna odškodnina povzpela nad 3 milijarde dolarjev, kar bi bil eden največjih posameznih avtorskih sporov v ameriški zgodovini. Tožba sledi zadevi Bartz proti Anthropicu, ki so jo sprožili pisatelji. V njej je sodnik William Alsup po poročanju TechCruncha presodil, da je učenje modelov na avtorsko zaščitenih delih načeloma lahko zakonito, pridobivanje teh del prek piratskih kanalov pa ne.

Primer Bartz se je končal s približno 1,5 milijarde dolarjev odškodnine – okrog 3.000 dolarjev na delo za približno 500.000 del. Med razkritji v tem postopku naj bi založniki odkrili dodatne dokaze, da je Anthropic nezakonito prenesel še tisoče glasbenih del, ki v prvotni glasbeni tožbi niso bila zajeta. Poskus, da bi staro tožbo razširili, je sodišče zavrnilo iz postopkovnih razlogov, zato so založniki vložili novo, ločeno tožbo, v kateri so kot tožene stranke navedeni tudi izvršni direktor Dario Amodei in soustanovitelj Benjamin Mann. Anthropic na zaprosilo TechCruncha za komentar ni odgovoril.

Zakaj je to pomembno

To ni le »še ena tožba proti AI-ju«. Zajeda se v najšibkejši, najmanj branljivi del sodobnih AI-sistemov: plast pridobivanja podatkov.

Po odločitvi v zadevi Bartz se v ZDA oblikuje grob kompromis:

• učenje na avtorsko zaščitenih vsebinah je morda dopustno, če je namen transformacija in ne nadomestitev izvirnika;
• način pridobivanja teh vsebin pa je ključen. Žetve javno dostopnih spletnih strani so pravno sporne, a vsaj argumentirane; sistematično prenašanje datotek z znanih piratskih virov pa je bistveno težje zagovarjati.

Glasbeni založniki so to vrzel zaznali. Ne zahtevajo prepovedi učenja kot takega, temveč trdijo, da je poslovni model Anthropica zgrajen na množičnih kršitvah pri zbiranju podatkov. Če se bo izkazalo, da je šlo res za sistematično »torrentanje« celotnih katalogov, bo ta spor bližje klasičnim primerom piratstva kot pa abstraktnim razpravam o pošteni uporabi.

Kdo pridobi?

• Veliki imetniki pravic (UMG, Concord in podobni) dobijo zelo konkretno vzvodje: ali sklenete licence vnaprej, ali pa tvegate večmilijardne zahtevke za nazaj.
• Kapitalsko močni igralci v AI – od velikih tehnoloških koncernov do najbolje financiranih laboratorijev – bodo dolgoročno paradoksalno v prednosti. Če je za učenje potrebna draga licenca, si jo lahko privoščijo le tisti z zajetnimi bilancami in pravnimi ekipami.
• Manjši startupi in odprtokodni projekti bodo v slabšem položaju. Nimajo ne denarja ne pogajalske moči za obsežne licenčne dogovore.

Neposredni učinek: obdobja »najprej pobrskaj, potem se opraviči« je skoraj konec. Čisti, sledljivi in pogodbeno urejeni podatkovni nizi bodo postali obvezna vstopnica za vse, ki se dotikajo glasbe, filma ali literature.

Širša slika

Ta primer se lepo vpenja v že viden vzorec: generativni AI se zaletava v kulturne industrije.

V zadnjih letih smo videli:

• tožbe novinarskih hiš in avtorjev proti OpenAI, Microsoftu in drugim zaradi množičnega kopiranja člankov in knjig v učne nize,
• spor Getty Images proti Stability AI zaradi nepooblaščene uporabe fotografij,
• ofenzivo glasbene industrije proti storitvam za »kloniranje glasov« in viralnim »AI Drake« posnetkom.

Pri Anthropicu je ključen obrat: kot izpostavlja TechCrunch, jedro očitkov niso le agresivni spletni pajki, ampak klasično piratstvo v velikem obsegu. Takšna zgodba je za sodišča in javnost precej bolj črno-bela. Ne glede na stališče do AI-ja je malo sodnikov, ki bodo naklonjeni predstavitvi »varnostno usmerjenega« podjetja kot velikega uporabnika piratskih omrežij.

Glasbena industrija pa ima na tem področju dolgo zgodovino. Od Napsterja naprej je bila strategija vedno enaka: en odmeven primer do konca, nato pa uporaba ustvarjenega precedensa za množično sklepanje licenčnih pogodb z ostalimi.

Možne posledice:

• laboratoriji bodo prisiljeni skleniti obsežne licenčne pogodbe z glavnimi igralci ali se umakniti z območja, bogatega z glasbenimi podatki;
• nastal bo nov tip produktov – licenc za učenje modelov, ki bodo poleg predvajanja pokrivale tudi učenje, fino nastavljanje in generiranje sintetičnih derivatov;
• arhitektura modelov se bo pomaknila k več sintetičnim podatkom in k uporabi vsebin, ki so last podjetij ali pa so eksplicitno licencirane.

Skratka: generativni AI se vse bolj približuje logiki glasbenega streaminga – nekaj velikih platform, nekaj velikih imetnikov pravic in dolg rep vseh ostalih, ki plačujejo dostop.

Evropski in slovenski kot

Za Evropo to ni le ameriška pravna saga, ampak praktična demonstracija, zakaj so Bruselj in nacionalni regulatorji toliko investirali v preventivno regulacijo AI.

Najprej je tu Akt o umetni inteligenci (AI Act), ki bo od ponudnikov splošnonamenskih modelov zahteval večjo preglednost glede podatkov za učenje ter spoštovanje izrecnih izključitev imetnikov pravic. Če ameriška sodišča jasneje zamejijo pojem »piratskih učnih podatkov«, bodo evropske zahteve po transparentnosti postale precej ostrejše orodje.

Nato je tu Direktiva o avtorskih pravicah (DSM) in njen režim za besedilno in podatkovno rudarjenje. Ta že zdaj omogoča, da imetniki pravic komercialno rudarjenje izrecno prepovejo. Primer Anthropic bo okrepil položaj evropskih kolektivnih organizacij – pri nas SAZAS, v Nemčiji GEMA, na Hrvaškem HDS ZAMP –, ki lahko ponudijo standardizirane »AI licence« za glasbo.

Za slovenske razvijalce AI in startupe – od ljubljanskih laboratorijev do manjših ekip v Mariboru ali Kopru – bo sporočilo jasno: če bodo njihovi modeli znali generirati glasbo ali besedila v stilu znanih avtorjev, bodo morali imeti urejene pogodbe. Na drugi strani lahko slovenski avtorji in založniki, prek SAZAS-a ali neposredno, v naslednjih letih prvič realno monetizirajo modelno učenje na svojih katalogih.

Pogled naprej

V prihodnjih dveh letih bo ključnih nekaj vprašanj.

1. Kako ozko bo sodišče zarisalo mejo? Če se bo odločba osredotočila le na klasične piratske vire (torrent strani, ilegalne arhive), bo spor predvsem kazen za slabo higieno podatkov. Če bo jezik širši in bo problematiziral vsako pridobivanje brez izrecnega dovoljenja, se bo nad področjem množičnega spletnega žetja zgrnil precej večji oblak negotovosti.

2. Poravnava ali proces do konca? Glede na ocenjeno vrednost Anthropica, ki jo navaja TechCrunch, bi podjetje večmilijardno poravnavo finančno preživelo. Javna obravnava z razkritjem internih praks pa bi verjetno prisilila še druge laboratorije, da začnejo intenzivno čistiti svoje podatkovne verige.

3. Licenčna mrzlica. Založniki in kolektivne organizacije bodo pohiteli z novimi produkti: »AI-pripravljenimi« katalogi, nadzornimi ploščami uporabe in pogodbami, ki izrecno pokrivajo učenje modelov. Kdor bo prvi postavil razumne cene in jasne pogoje, lahko postane de facto standard za svet.

4. Prostor za akademijo in odprto kodo. Če bodo licence za učenje ostale drage in kompleksne, bodo univerze, raziskovalni inštituti in odprtokodni projekti težko sledili. Evropski regulatorji bodo morali razmisliti, ali potrebujemo poseben režim ali sklade, ki bodo omogočili tudi nekomercialni dostop do kulturnih del za raziskave.

Sklep

Nova, več kot 3 milijarde dolarjev težka tožba proti Anthropicu ni izraz sovraštva do umetne inteligence, ampak poskus uveljavitve osnovnega načela: visokotehnoloških imperijev ne gradimo na ukradenih vsebinah. Ker založniki napadajo fazo piratskega pridobivanja podatkov – in ne samo samo dejanje učenja –, imajo pred sodišči precej več možnosti uspeha.

AI se ne bo prenehal učiti iz človeške kulture, bo pa moral za to začeti plačevati. Ključno vprašanje za Evropo in Slovenijo je, ali bomo novo licenčno arhitekturo oblikovali tako, da ne bo utrdila le položaja nekaj globalnih gigantov. Kdo bo poskrbel, da bo dostop do kulture – tudi kot učnega vira za algoritme – ostal javno dobro in ne le zasebna renta?