Naslov in uvod
Bitka za umetno inteligenco se vse manj vodi v laboratorijih in vse bolj v energetskih omrežjih, gradbenih dovoljenjih in davčnih zakonih. Najnovejša poteza prihaja iz Indije: do leta 2047 obljublja ničelno obdavčitev prihodkov iz oblačnih in AI‑storitev, ki se izvažajo iz indijskih podatkovnih centrov.
To ni le še en investicijski bonbonček, temveč poskus, da bi Indija postala privzeta lokacija za globalni AI‑račun. Medtem ko se Evropa ukvarja predvsem z regulacijo in zelenim prehodom, Delhi agresivno znižuje davke. V nadaljevanju analiziramo, kaj to pomeni za globalni trg in kako se v to sliko umeščata EU in Slovenija.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je Indija v državnem proračunu predstavila davčne počitnice do leta 2047 za tuje ponudnike oblaka. Pogoj je, da so storitve prodane strankam zunaj Indije in da delujejo iz podatkovnih centrov na indijskem ozemlju.
Prodaja indijskim uporabnikom ostaja obdavčena v Indiji in mora potekati prek lokalno ustanovljenih posrednikov. Za indijske operaterje podatkovnih centrov, ki zagotavljajo storitve povezanih tujih družb, je določen tudi 15‑odstotni »cost‑plus« varni pristan glede transfernih cen.
Ukrep dopolnjuje val že napovedanih naložb: Google načrtuje 15 milijard dolarjev za AI‑vozlišče in podatkovne centre, Microsoft 17,5 milijarde do leta 2029, Amazon pa skupno okoli 75 milijard dolarjev naložb v Indiji. Domači akterji, kot sta Digital Connexion in skupina Adani, gradijo več gigavatov novih AI‑usmerjenih kampusov.
V istem proračunu Indija širi spodbude za polprevodnike, elektroniko, kritične minerale in čezmejni e‑poslovni izvoz – torej gradi celotno verigo od rudnika in čipa do oblaka in AI.
Zakaj je to pomembno
Indija ni subvencionirala še ene aplikacije ali posamičnih AI projektov, temveč osnovno infrastrukturo. V ekonomiji umetne inteligence postaja prav zmogljivost računalniškega oblaka – ne podatki ali algoritmi – najbolj ozko grlo.
Dobitniki:
- Ameriški hiperskalarni ponudniki (AWS, Google Cloud, Azure) dobijo de facto prostotrgovinsko območje za AI‑delovne obremenitve. Pri večmilijardnih pogodbah je razlika med skoraj nič davka in običajno stopnjo davka na dobiček enormna.
- Veliki indijski infrastrukturni igralci – telekomi, energetski in nepremičninski konglomerati – dobijo 20‑letno predvidljivost povpraševanja, kar opravičuje gradnjo gigavatnih kampusov in lastnih energetskih virov.
Potencialni poraženci:
- Manjši indijski ponudniki oblaka in AI so potisnjeni v nižje maržne vloge posrednikov in izvajalcev storitev, namesto da bi sodelovali pri dobičkih na infrastrukturni ravni. TechCrunch že navaja strahove, da bodo domača podjetja ostala ujeta v drobtinah verige vrednosti.
- Države, ki želijo privabiti AI‑podatkovne centre, tudi v EU, zdaj tekmujejo z zelo težko primerljivim paketom. Ponoviti »nič davka do 2047« je za evropske vlade politično skoraj nemogoče.
Ukrep prinaša tudi tveganja. Indija se že danes sooča z obremenjenimi energetskimi omrežji in pomanjkanjem vode; AI‑podatkovni centri pa so izjemno energetsko in vodno intenzivni. Če infrastruktura in okoljske politike ne sledijo, se lahko davčna oaza hitro spremeni v operativno nočno moro.
Z vidika industrijske politike pa je sporočilo jasno: Indija raje žrtvuje del prihodnjih davkov, kot da bi prepustila drugim vlogo globalnega vozlišča AI‑računa.
Širša slika
Indijska poteza se umešča v globalno tekmo za strateško AI‑infrastrukturo.
ZDA vlagajo prek zakona CHIPS and Science Act in gradijo superračunalnike po več zveznih državah. Savdska Arabija in Združeni arabski emirati investirajo petrodolarje v gruče GPU‑jev in partnerstva z razvijalci modelov. Singapur, Južna Koreja in Japonska razvijajo nacionalne AI‑platforme.
Evropa se je do zdaj osredotočala na pravila igre (GDPR, Zakon o umetni inteligenci, DMA) in selektivne industrijske projekte (EU Chips Act, IPCEI za mikroelektroniko). Močna podatkovna središča imamo v Frankfurtu, Dublinu, Amsterdamu in na severu Evrope, toda rast omejujejo cene energije, kapaciteta omrežij in lokalni odpor.
Indija svetovnim igralcem sporoča: »Infrastrukturo postavite pri nas, prek nas jo prodajajte v svet, dobiček pa skoraj v celoti obdržite.« Podoben model davčnih počitnic je v preteklosti pomagal Irski in državam JV Azije, da so postale proizvodne in storitvene baze za Zahod.
Razlika je, da danes obstaja okvir globalnega minimalnega davka OECD (15 %), katerega cilj je ravno omejiti agresivno davčno konkurenco. Indija se pri digitalni infrastrukturi premika v drugo smer in stavi na to, da bo izvajanje globalnih pravil počasno in nepopolno.
Prav tako je pomemben časovni horizont. Davčne počitnice trajajo do 2047 – stoletnice indijske neodvisnosti. To je raven predvidljivosti, ki je v EU, kjer se davčna in energetska politika obrne z vsakim mandatom, precej redka.
Evropski in slovenski vidik
Za EU je to neprijeten opomnik, da ni dovolj biti regulator AI, če želi biti tudi proizvajalec in ponudnik AI‑storitev.
Evropa se že danes sooča z izzivi:
- visoki stroški energije in zapleteno umeščanje podatkovnih centrov v prostor;
- stroga pravila glede varstva podatkov in čezmejnih prenosov;
- razdrobljenost trga oblaka, kjer evropski ponudniki težko dohajajo hiperskalerje.
Indijska ponudba neposredno ne pomeni odtekanja osebnih podatkov EU v Indijo – GDPR in sodbe, kot je Schrems II, ostajajo trdna ovira. Vendar velik del učenja AI‑modelov ne uporablja osebnih podatkov ali pa lahko podatke anonimiziramo. Ti projekti so izjemno občutljivi na ceno računa.
Za evropske in tudi slovenske startup-e to pomeni realno možnost, da bodo:
- razvojne in regulativno občutljive dele AI izvajali v EU;
- najbolj računsko zahtevna učenja modelov selili tja, kjer je račun poceni – denimo v Indijo.
Za Slovenijo, kjer je trg majhen in dostop do vrhunskih GPU‑jev omejen, je to lahko tako priložnost kot past. Podjetjem iz Ljubljane, Maribora ali Kopra lahko omogoči globalno konkurenčen dostop do računa, a hkrati zmanjšuje motivacijo, da bi se v regiji gradila lastna suverena infrastruktura.
EU bo morala jasneje odgovoriti na vprašanje: ali želi tekmovati z Indijo pri davkih, ali pa bo stavila na drugačno vrednostno ponudbo – zaupanja vredno, trajnostno in regulativno predvidljivo okolje za AI.
Pogled naprej
V naslednjem desetletju lahko pričakujemo več vzporednih trendov.
Poglobitev prisotnosti hiperskalerjev v Indiji. Novi regiji v oblaku, specializirane za učenje in množično sklepanje, bodo ciljali prav na izvoz storitev. Cene bo težko ignorirati.
Standardizacija »računalniškega arbitragea«. Podjetja bodo načrtno optimizirala, kje izvajajo katero delovno obremenitev: regulativno občutljive podatke v EU, preostalo v najcenejših jurisdikcijah. To bo zahtevalo novo znanje pri arhitekturi sistemov in pravni skladnosti.
Napetosti med okoljskimi cilji in industrijsko politiko. Če bo Indija rast temeljila na premogu ali drugih fosilnih gorivih, bo pritisk mednarodne skupnosti – tudi EU – rasel. Hkrati bodo evropski podatkovni centri poudarjali zeleno energijo kot konkurenčno prednost.
Možen preobrat politike. Dvajset let je dolga doba; indijski politični in gospodarski cikel pa je vse prej kot statičen. Del podjetij bo zato vzporedno gradil zmogljivosti tudi drugje (npr. v ZAE ali Evropi), da ne bi bil preveč odvisen od ene jurisdikcije.
Za slovenska podjetja in raziskovalne institucije ostaja ključno: znati izkoristiti globalno razpršenost računa in hkrati ostati skladni z GDPR, prihodnjim EU AI Act in nacionalnimi pravili. Kdor bo znal povezati poceni globalni račun s kakovostnim razvojem in lastno intelektualno lastnino, bo imel prednost.
Ključni sklep
Indija je na mizo postavila zelo jasno ponudbo: svetovni AI naj računa pri nas, davke pa skoraj pozabite. To bo premaknilo centre gravitacije AI‑infrastrukture – in ne nujno v korist Evrope. EU, pa tudi manjše članice, kot je Slovenija, morajo zdaj odgovoriti, ali bodo tekmovale z davčnimi počitnicami, ali pa bodo stavile na drugačne adute: zaupanje, okoljsko vzdržnost in pametno kombinacijo lokalne in globalne infrastrukture. Kje naj torej v resnici stoji hrbtenica naše umetne inteligence?
