1. Naslov in uvod
Googlov načrt za umetno inteligenco v izobraževanju se danes ne piše več v Kaliforniji, temveč v prenatrpanih in pogosto podhranjenih indijskih učilnicah. To ni eksotična zgodba z drugega konca sveta, ampak generalka za dileme, ki čakajo tudi evropske šole. Kar Google v Indiji ugotavlja o lokalizaciji, vlogi učiteljev, infrastrukturi in regulaciji, je zelo podoben paket izzivov, s katerim se bodo soočali tudi slovenski in evropski odločevalci.
V nadaljevanju povzemam, kaj se v Indiji dejansko dogaja, zakaj Google tiho spreminja svojo strategijo, kako to premeša razmerja z Microsoftom in OpenAI ter katere lekcije bi morala Evropa posvojiti, preden bodo pogodbe že podpisane.
2. Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je Indija postala ključno preizkusno okolje za uporabo Geminija v izobraževanju. Po navedbah Googlovega vodje za področje izobraževanja Chrisa Phillipsa je prav Indija danes trg z največjo uporabo Geminija za učenje.
TechCrunch se pri številkah sklicuje na indijsko gospodarsko poročilo: indijski šolski sistem vključuje približno 247 milijonov učencev v skoraj 1,47 milijona šolah, kjer poučuje več kot 10 milijonov učiteljev. V visokem šolstvu je vpisanih še več deset milijonov študentov. Zaradi takšne razsežnosti, razdrobljenih učnih načrtov na ravni zveznih držav in neenakomernega dostopa do interneta je Google prisiljen opustiti enoten globalni produkt.
Namesto tega omogoča, da o rabi AI odločajo šole in uprave, pri čemer se osredotoča na orodja za učitelje – od priprave pouka do preverjanja znanja. TechCrunch poudarja tudi prilagajanje multimodalnemu učenju (video, zvok, slike in besedilo) ter okoljem z deljenimi napravami.
3. Zakaj je to pomembno
Ključna sprememba je strateška: Google se iz logike „enega izdelka za ves svet“ premika v smer prilagodljive infrastrukture, ki jo v središče postavlja institucija – ne posamezen učenec ali starš. To je točno tisti pristop, ki ga bodo zahtevale tudi javne šolske politike v EU.
Kdo pridobi?
- Google pridobi najzahtevnejši možni „stresni test": če Gemini deluje v razredih s skupnimi napravami, občasno povezavo in več jeziki, ga bo težko izriniti tudi v drugih državah.
- Države dobijo ponudnika, ki končno priznava, da so učni načrti, nadzor in vloga učitelja del zasnove, ne le „nastavitve".
- Učitelji – vsaj v teoriji – dobijo digitalnega pomočnika za pripravo gradiv, diferenciacijo pouka in administracijo, ne tekmeca v učilnici.
Kdo izgublja?
- Startup-i, ki ciljajo neposredno na učence z generativnimi „AI tutorji", bodo v javnih sistemih težje prišli zraven. Če je zmagovalni vzorec „učitelj posreduje, AI podpira", bodo neregulirani chatbot-i v telefonih otrok vse pogosteje razumljeni kot tveganje.
- Veliki ponudniki, ki vztrajajo pri globalno enakem produktu, bodo težko prepričali oblasti, ki so zdaj videle, da se da zahtevati lokalizacijo, nadzor in povezavo z nacionalnimi cilji.
Še pomembnejše pa je, da Indija Google sili k soočenju z resničnimi ozkimi grli pri uvajanju AI v šole: upravljanje, infrastruktura in zaupanje, ne algoritmi. To je ista triada, ki jo EU poskuša zakoličiti v regulaciji AI.
4. Širši kontekst
Indijska zgodba se lepo vklaplja v nekaj širših trendov.
1. Izobraževanje postaja ena ključnih uporab AI.
Google poroča, da je učenje med glavnimi načini uporabe generativne AI, zlasti pri mladih. Podobno vidimo pri tekmecih: OpenAI pozicionira ChatGPT kot „študijskega partnerja", Microsoft pa vgrajuje Copilota v Office, ki je v številnih šolah že standard. Kdor bo obvladoval „učno plast" AI, bo imel neformalen vpliv na to, kako razmišlja celotna generacija.
2. Trg se seli iz aplikacij v infrastrukturo.
Prva generacija AI-edtech rešitev je stavila na simpatične chatbot-e in kvize. Indija pa Google sili k razvoju manj seksi, a nujnih slojev: upravljanja identitet, pravic dostopa za učitelje in ravnatelje, usklajenosti z učnimi načrti, podpore pri slabšem omrežju in sledljivosti uporabe. To ni več podobno aplikaciji za jezik, temveč osnovni infrastrukturi – področje, kjer imajo hiperskalerski ponudniki največjo prednost.
3. Javni sistemi se prej kot običajno ukvarjajo s kognitivnimi tveganji.
TechCrunch navaja, da indijsko gospodarsko poročilo opozarja na preveliko zanašanje na AI in možne negativne učinke na kritično razmišljanje. V Evropi se vrača stara razprava o „računalskih možganih", vendar tokrat z orodjem, ki zna pisati eseje, programirati in reševati kreativne naloge. To bo regulatorje potisnilo v zahtevo po dokazljivih učnih učinkih, ne le po statistikah uporabe.
Prej smo podobne valove že videli: interaktivne table, tablice, MOOC-i. Vsi so obljubljali revolucijo, na koncu pa postali le še ena plast orodij. Razlika pri AI je, da lahko resno poseže v način mišljenja in preverjanja znanja. Indija je prvi res velik sistem, ki poskuša to moč upravljati, ne le kupovati.
5. Evropski in slovenski pogled
Evropa bi morala Indijo brati kot ogledalo, ne kot eksotiko.
Strukturne podobnosti so očitne:
- Decentralizacija: Tako kot ima Indija šolstvo urejeno po zveznih državah, ima tudi EU razdrobljene pristojnosti – slovensko ministrstvo, nemške dežele, španske avtonomne skupnosti … Vsak resen sistem AI bo moral biti prilagodljiv na tej ravni.
- Regulativni okvir: Evropski AI akt obravnava številne izobraževalne sisteme AI kot visokorizične – z zahtevami po človeškem nadzoru, transparentnosti in upravljanju tveganj. DSA in GDPR dodatno omejujeta uporabo podatkov o učencih.
- Infrastrukturne razlike: Zunaj večjih mest številne šole še vedno delajo z deljenimi računalniki in nepopolno povezavo – tudi v Sloveniji.
Za slovenske akterje – od Ministrstva za vzgojo in izobraževanje do Arnesa, založnikov učbenikov in lokalnih startupov v Ljubljani ali Mariboru – je indijski „vzorec" jasen: AI naj bo učiteljsko-centričen, večjezičen, odporen na slabo povezavo in vpet v obstoječe nacionalne vsebine.
Odločilno vprašanje pa je suverenost. Če Google svoj model, izbrušen na indijskih primerih, pripelje v Evropo kot „preizkušeno rešitev", obstaja nevarnost, da se bodo politike prilagodile produktu, namesto obratno. Evropske države imajo še čas, da določijo meje: na primer z zahtevami po odprtih standardih, možnostih zamenjave ponudnika in domači hrambi najbolj občutljivih podatkov.
6. Pogled naprej
V naslednjih dveh do treh letih lahko pričakujemo nekaj premikov.
1. „AI za učitelje" bo postal prevladujoč slogan.
Politično je to edina varna pozicija: „podpiramo učitelje", ne „zamenjujemo jih". Večina večjih ponudnikov bo hitela z lansiranjem funkcij za pripravo pouka, ocenjevanje in diferenciacijo znotraj obstoječih okolij (Google Classroom, Microsoft 365, nacionalni portali). V Sloveniji bodo šole in sindikati pozorno gledali, koliko resničnega nadzora imajo učitelji.
2. Javni razpisi bodo prava fronta.
Indijski državni programi za usposabljanje učiteljev in sodelovanje z univerzami so zgolj generalka. V Evropi bodo ministrstva in občine začela v razpise za digitalne učbenike, e-dnevnike in platforme vgrajevati zahteve po AI-funkcionalnostih. V prednosti bodo tisti, ki bodo lahko pokazali rezultate na velikih sistemih – Indija bo pomembna referenca.
3. Dokaz o učinkovitosti bo odločal o preživetju rešitev.
S krepitvijo strahu pred „atrofijo mišljenja" bodo odločevalci vprašali: ali učenci z AI res dosegajo boljše rezultate? Indijski poskusi bodo hitro ustvarili prve podatke o dosežkih, odpadlih, obremenjenosti učiteljev. Evropske države bodo te številke uporabile – selektivno – za utemeljevanje lastnih odločitev.
Odprta ostajajo ključna vprašanja: koliko avtonomije naj imajo učenci pri rabi AI? Kdo je lastnik podatkov o interakciji – platforma, šola ali država? In kako preprečiti, da bi vzgojili generacijo, ki izvrstno zna oblikovati pozive modelom, a težko razmišlja brez zaslona?
7. Bistvo
Indija sili Google, da svoj šolski AI zgradi na novo: lokaliziran, osredotočen na učitelje, multimodalen in odporen na slabo infrastrukturo. To ni obrobni eksperiment, temveč predloga, po kateri se bo AI vseljeval v javne učilnice po svetu – tudi v Sloveniji. Ključno vprašanje za evropske in slovenske akterje je, ali bodo to predlogo preprosto kupili ali bodo soustvarjali lastno, bolj skladno z našimi vrednotami in regulacijo. Kakšne šole z AI si pravzaprav želimo?
