Nvidia, OpenAI in iluzija 100 milijard: kaj nam Jensen Huang ne pove

Nvidia, OpenAI in iluzija 100 milijard: kaj nam Jensen Huang ne pove

Jensen Huang javno zavrača namige, da je sodelovanje med Nvidio in OpenAI obstalo, ter napoveduje, da bo Nvidia »vsekakor sodelovala« v novi investicijski rundi. Toda ko se bombastični paket v višini 100 milijard dolarjev naenkrat prevede v precej bolj megleno »več deset milijard«, to ni le tehnični popravek. Gre za vprašanje, kdo bo v resnici obvladoval najpomembnejši vir tega desetletja: računsko moč za umetno inteligenco. V nadaljevanju razčlenjujemo, kaj je predstava za javnost, kaj je pogajanje in kaj to pomeni za evropske – tudi slovenske – igralce.

Novica na kratko

Kot poroča TechCrunch, so Huangja v Taipeiju vprašali o prispevku časnika Wall Street Journal, ki je namignil, da Nvidia premišljuje svoj načrtovani mega‑dogovor z OpenAI. Septembra sta podjetji napovedali nezavezujoč okvir, po katerem bi Nvidia lahko investirala do 100 milijard dolarjev in pomagala zgraditi 10 GW računske infrastrukture za OpenAI.

Wall Street Journal je poročal, da je Huang v zadnjih tednih začel poudarjati, da dogovor ni zavezujoč, zasebno pa naj bi kritiziral poslovno strategijo OpenAI ter izrazil skrb zaradi konkurentov, kot sta Anthropic in Google. Po njihovih informacijah partnerja razmišljata o bolj omejenem sodelovanju – v igri naj bi bila lastniška investicija v višini »več deset milijard«, ne pa celotnih 100 milijard.

TechCrunch navaja, da je OpenAI za WSJ poudaril, da »aktivno usklajujeta podrobnosti partnerstva« in da Nvidia ostaja osrednji dobavitelj njihovega sistema. Bloomberg pa poroča o Huangovem javnem odgovoru: Nvidia bo »zagotovo sodelovala« v novi investicijski rundi OpenAI in vložila »zelo veliko denarja«, konkretnega zneska pa ni želel razkriti. New York Times je ločeno zapisal, da potencialne investicije razmišljajo tudi Amazon, Microsoft in SoftBank.

Zakaj je to pomembno

Če odmislimo diplomatske izjave, je slika jasna: obdobja, ko je bil proizvajalec čipov »samo dobavitelj«, je konec. Nvidia se spreminja v kapitalskega partnerja in so‑strateškega igralca največjih AI laboratorijev. To pa temeljito premeša interese po celotni verigi – od hiperskalerjev do evropskih startupov.

Če bi Nvidia res šla v smeri prvotno omenjenih 100 milijard in 10 GW namenske infrastrukture za OpenAI, bi s tem na enega kupca vezala ogromen del svoje prihodnje kapacitete, tveganj in političnega kapitala. To bi bilo fantastično za OpenAI in Microsoft, a precej manj prijetno za vse ostale, ki danes obupano lovijo vsak H100 ali B100 čip – od globalnih ponudnikov oblakov do nacionalnih superračunalniških centrov.

S tem ko Huang javno izkazuje zaupanje v OpenAI, hkrati pa poudarja nezavezujočo naravo dogovora in pušča prostor za manjši obseg, počne tri stvari:

1. Krepi pogajalski položaj do OpenAI glede vrednotenja, upravljanja in dolgoročnih dobav.
2. Pomirja druge stranke, da Nvidia ne bo postala »ujetnik OpenAI«, kar bi lahko izkrivilo cene in dostopnost.
3. Pošilja signal regulatorjem, da ostaja relativno nevtralna infrastruktura, ne pa skriti solastnik enega super‑igralca.

Kratkoročno so zmagovalci predvsem konkurenti OpenAI. Anthropic, Google, Meta in odprtokodna scena pridobijo, če Nvidia ostane relativno nevtralna in ne zaklene 10 GW zmogljivosti v en tabor. Porajajoči se poraženci so vsi, ki so pričakovali, da bo kolosalna injekcija kapitala in strojne opreme praktično zacementirala prednost OpenAI.

A ključna lekcija je drugje: AI industrija se uči razlikovati med PR številkami in realnimi obveznostmi. »100 milijard« je dober naslov. »Več deset milijard skozi leta, pod pogoji« pa je tipičen kompleksen dobaviteljsko‑lastniški aranžma.

Širša slika

Ta zgodba se lepo vklaplja v vsaj tri večje trende.

1. Finanizacija AI infrastrukture.

Učenje najnaprednejših modelov že zdaj stane več milijard dolarjev zgolj v računski moči. Decembrsko poročanje WSJ, da OpenAI cilja na 100 milijard dolarjev svežega kapitala, ni toliko megalomanija kot priznanje, kako kapitalsko intenziven bo naslednji val AI.

Infrastruktura ni več zgolj postavka v investicijskem načrtu oblakov; postaja samostojen razred sredstev, ki ga odkrivajo državne investicijske banke, skladi za infrastrukturo in očitno tudi proizvajalci čipov. Microsoftove zaveze OpenAI, Amazonova in Googlova podpora Anthropicu ter ambicije SoftBanka pri AI podatkovnih centrih so vsi del iste zgodbe.

2. Vertikalna integracija proti zaupanju ekosistema.

Zgodovina opozarja: ko čiparski velikan zagrabi preveč višje v sklad, se partnerji ustrašijo. Intel je to občutil, ko je skušal kombinirati strojno opremo, orodja in storitve ter s tem zbujal sum, da želi biti hkrati dobavitelj in konkurent svojim strankam.

Nvidia je danes v podobnem položaju. Želi si del profita najnaprednejše AI, a ne sme ustvariti vtisa, da izbira »enega izbranca«. Popoln, trdo zavezujoč paket 100 milijard bi bil praktično stava »vse na OpenAI«. Skromnejša, postopna naložba pa pušča odprta vrata še za druge – ali pa za vlogo »Švice računske moči«, dobavitelja, ki ga vsi potrebujejo, nihče pa ga ne nadzoruje.

3. Zorenje AI investicijskega cikla.

V prvem valu generativne AI so vlagatelji nagrajevali predvsem narativ: neskončno povpraševanje po GPU‑jih, trilijonski trgi in trajna dominacija prvih igralcev. Današnje ohlajanje okoli nvidijsko‑openai‑jevskega super‑dogovora kaže, da prehajamo v bolj disciplinirano fazo.

Nvidia ve, da bi pretirana vezanost na enega igralca – ravno v trenutku, ko se AMD, namenski ASIC čipi in lastni pospeševalniki oblakov hitro izboljšujejo – lahko čez nekaj let izpadla kot strateška napaka. OpenAI pa mora zagotoviti večletni dostop do računske moči po predvidljivih cenah, ne da bi pri tem prepustil preveč nadzora nad lastno usodo enemu posamičnemu dobavitelju.

Evropski in slovenski pogled

Evropa je v tej zgodbi predvsem odvisna spremenljivka. EU bo s prihodnjim Aktom o umetni inteligenci verjetno postavila globalne standarde glede varnosti in odgovornosti, pri čipih in podatkovnih centrih pa je močno odvisna od odločitev nekaj ameriških in azijskih podjetij.

Če bi Nvidia dejansko »predprodala« 10 GW infrastrukture enemu ameriškemu laboratoriju, bi bil boj za preostalo zmogljivost še ostrejši. Evropski oblaki, raziskovalne ustanove in industrijski igralci – od avtomobilske industrije do farmacije – bi še težje prišli do najsodobnejših GPU‑jev po razumnem času in ceni.

Za regulatorje v Bruslju in nacionalne organe za konkurenco bi ekskluziven, tesno prepleten nvidijsko‑openai‑jevski paket odprl neprijetna vprašanja: ali imamo opravka z vertikalno integracijo, ki lahko izrine konkurente? Kako to vpliva na obveznosti velikih platform v okviru Digital Markets Act? In kaj to pomeni za evropske pobude, kot so neodvisni oblačni ponudniki in suverenni AI skladi?

Slovenija se na to zanašanje še posebej dobro zaveda: nacionalne superračunalniške zmogljivosti (denimo HPC center v Mariboru) in univerzitetni laboratoriji so že danes odvisni od globalnih dobavnih verig. Če Nvidia ostane relativno nevtralna in ne zaklene prevelikega dela proizvodnje v en sam tabor, je večja verjetnost, da bodo do zmogljivih pospeševalnikov lahko prišli tudi manjši igralci – tako v Ljubljani kot v Berlinu ali Zagrebu.

Za slovenska podjetja je sporočilo jasno: dostop do računske moči postaja strateško vprašanje, primerljivo z dostopom do financiranja ali talentov. En sam ameriški laboratorij ali oblak ne sme biti edini steber vaše AI strategije.

Pogled naprej

Najverjetnejši scenarij je, da bomo na koncu videli postopen, večleten dogovor, v katerem bo Nvidia:

• prevzela manjšinski lastniški delež v OpenAI,
• se zavezala k pomembnim, a ne ekskluzivnim dobavam strojne opreme,
• ter po potrebi sofinancirala posamezne podatkovne centre, ne pa enega monolitnega paketa 10 GW.

S tem si bo ohranila manevrski prostor za podobne dogovore z drugimi laboratoriji in oblaki – ali pa vsaj za to, da noben posamezen kupec ne bo mogel verodostojno zagroziti, da bo »zgradil vse sam in šel drugam«.

Za OpenAI bodo ključna vprašanja upravljanja in manevrskega prostora. Kolikšen vpliv na strateške odločitve bo želela Nvidia? Ali bodo dolgoročne dobavne pogodbe dejansko omejile prehod na konkurenčne pospeševalnike, če bi se ti izkazali za boljše ali regulatorno ugodnejše? In kako se v to enačbo vklaplja Microsoft kot obstoječi ključni partner – tako v oblaku kot v kapitalu?

Časovnica: bolj jasne številke bomo skoraj zagotovo dobili ob uradni objavi nove investicijske runde OpenAI in razkritju strukture partnerjev. Do takrat imata obe strani interes, da ostajata dvoumni: Huang želi pokazati zaupanje brez prevelike zaveze, OpenAI pa želi maksimizirati pogajalsko moč do vseh interesentov – vključno z Amazonom, Microsoftom, SoftBankom in morda še kom.

Največje tveganje je, da dogovor prehiti geopolitika: zaostritev izvoznih omejitev, pritisk regulatorjev ali ohlajanje povpraševanja po generativni AI. Največja priložnost za Evropejce in manjše igralce pa je, da bolj »razpršen« pristop Nvidie pušča prostor za alternativne zavezništva – od AMD‑ja z določenim oblakom do potencialno bolj ambicioznih evropskih suverenih AI projektov.

Sklep

Umaknitev z udarnega slogana o 100 milijardah v bolj zadržano obljubo »velikega« vložka ne pomeni, da je Nvidia izgubila vero v OpenAI. Pomeni, da obe strani resneje jemljeta omejitve AI ekonomije. Nvidia želi delež v rasti brez ujetništva, OpenAI želi varnost brez odvisnosti, trg pa želi dobavitelja, ki ne igra najljubših. Ta pogajanja bodo določila ne le en posel, temveč tudi to, kako bo v prihodnjih letih razdeljena – ali skoncentrirana – moč nad računsko infrastrukturo. Ključno vprašanje je, ali bomo Nvidio pustili, da je hkrati igralnica in eden glavnih igralcev za mizo.