Naslov in uvod
Pojem »PayPal mafija« dobiva svojo AI različico – in to z bistveno večjo močjo. Iz nekdanjih zaposlenih v OpenAI je nastala gosta mreža podjetij, ki posega v skoraj vsak kotiček trga umetne inteligence: od temeljnih modelov in iskalnikov do robotike, podnebnih tehnologij in odkrivanja novih materialov. To ni le anekdota iz Silicijeve doline, temveč nova struktura moči v svetovnem AI ekosistemu. V nadaljevanju analiziram, kaj nam seznam »OpenAI mafije«, ki ga je objavil TechCrunch, pove o kapitalu, vplivu in tveganjih – ter zakaj bi to moralo zanimati tudi slovenske in evropske akterje.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je nekdanji kader OpenAI v zadnjih letih ustanovil vsaj 18 opaznejših startupov. Med njimi so neposredni tekmeci, kot sta Anthropic in Muskova xAI, ter specializirani igralci, na primer Perplexity (AI iskanje), Adept in Applied Compute (AI agenti za delo), Covariant in Prosper Robotics (robotika) ter DeepTech projekti, kot sta Periodic Labs (odkrivanje materialov) in Living Carbon (gensko izboljšane rastline).
Več podjetij se po navedbah TechCruncha že uvršča med najvrednejše zasebne AI družbe: Anthropic naj bi bil ovrednoten na približno 380 milijard dolarjev, Safe Superintelligence na 32 milijard, še pred produktom, Perplexity na 20 milijard in Thinking Machines Lab na 12 milijard. Drugi, kot sta Periodic Labs in Adept, so v zgodnjih fazah zbrali stotine milijonov dolarjev.
Geografsko so skoraj vsi v ZDA, predvsem v San Franciscu in okolici, z nekaj vozlišči v Londonu in Tel Avivu. Mnogi ustanovitelji hkrati investirajo v druge »openai-jevce«, kar ustvarja gosto alumni mrežo med startupi, skladi tveganega kapitala in velikimi tehnološkimi podjetji.
Zakaj je to pomembno
T. i. »OpenAI mafija« ni le simpatična zgodba o podjetnih raziskovalcih, temveč signal, da se čelna umetna inteligenca koncentrira v osupljivo majhnem in tesno povezanem krogu ljudi.
Najprej poglejmo tok kapitala in kadrov. V času, ko se večina startupov bori že za nekaj sto tisoč evrov začetnega kapitala, lahko spin‑outi nekdanjih zaposlenih OpenAI, brez jasnega produkta, pridobijo stotine milijonov ali celo milijarde dolarjev – zgolj na podlagi ugleda. To ni le zaupanje v tehnično znanje, temveč stava vlagateljev, da jim bližina OpenAI ekosistema (isti vlagatelji, podobna tehnologija, skupna kultura) omogoča, da bodo v svoji niši zavladali.
Zmagovalci so očitni: alumni ustanovitelji, skladi, ki znajo to mrežo izkoristiti, ter velikani, kot sta Amazon ali SpaceX, ki lahko tiho »posrkajo« cele ekipe, ne da bi kupili OpenAI kot celoto. Primer Amazona, ki je najel ustanovitelje Adepta in vodstvo Covarianta, lepo kaže to »mehko« prevzemanje znanja.
Poraz je manj viden. Neodvisni AI startupi brez te pedigre čedalje teže pridejo do kapitala, do najnaprednejših grafičnih procesorjev in do medijske pozornosti. Še bolj problematično pa je, da se javni interes vse bolj oblikuje skozi prizmo relativno homogene skupine ljudi, ki si delijo ne le tehnične predpostavke, temveč tudi skupno delovno kulturo in spodbude, oblikovane v OpenAI.
Namesto resnične konkurence lahko dobimo nekaj, kar je podobno kartelu: navidezno ločena podjetja, a socialno in finančno globoko prepletena, ki tekmujejo v isti smeri – za še zmogljivejše modele in hitrejšo komercializacijo.
Širši kontekst
Silicijeva dolina to zgodbo pozna: »PayPal mafija« je rodila Teslo, SpaceX, LinkedIn in vrsto drugih velikanov. Alumni Googla in Mete so napolnili SaaS in potrošniške aplikacije. A »OpenAI mafija« se od prejšnjih generacij razlikuje v treh ključnih točkah.
Prvič, kapitalska intenzivnost je ekstremna. Konkuriranje na ravni vrhunskih modelov zahteva milijarde za računsko moč in infrastrukturo. To nagiba igro v korist ustanoviteljev, ki lahko dobijo mega‑runde zgolj na podlagi reputacije – in ravno to jim daje oznaka »ex‑OpenAI«. Posledično se ti startupi hitro povežejo z velikimi oblačnimi ponudniki, saj jim skoraj nihče drug ne more zagotoviti toliko računske moči.
Drugič, vložek je kvalitativno drugačen. Če so PayPal alumni spreminjali trge, OpenAI alumni pomagajo oblikovati kognitivno infrastrukturo: sisteme, prek katerih bomo iskali informacije, se učili, delali in celo odkrivali nove materiale ali zdravila. Kultura varnosti, upravljanje modelov in ravnanje s podatki, ki se preko te mreže širijo iz OpenAI, bodo imeli nesorazmeren vpliv.
Tretjič, meje konkurence so zabrisane. V seznamu TechCruncha že vidimo ustanovitelje, ki zapustijo OpenAI, ustanovijo konkurenta (Anthropic, xAI), nato pa se del ekipe ali soustanovitelji vrnejo v OpenAI ali druge velikane. Takšna poroznost otežuje obravnavo podjetij kot resnično neodvisnih – tudi z vidika regulatorjev.
Trend se prepleta še z drugimi premiki v panogi:
- veliki igralci raje najemajo celotne AI ekipe kot pa kupujejo podjetja, deloma zaradi protimonopolnih pritiskov;
- nastaja razred »AI domorodcev«, ki lahkotno prehajajo med laboratoriji, oblaki in startupi ter neformalno postavljajo standarde še pred regulacijo;
- pojavljajo se specializirane vertikale (agentje, znanstveno odkrivanje, podnebne rešitve, robotika), v katerih alumni OpenAI takoj postanejo merilo, ki ga mora vsak drug doseči.
Če so bile 2010‑te desetletje startup ekosistemov, so 2020‑te vse bolj desetletje talent ekosistemov – in OpenAI ima trenutno najmočnejšega.
Evropski in slovenski vidik
Za Evropo je »OpenAI mafija« hkrati opozorilo in navdih.
Opozorilo: ko en raziskovalni laboratorij zbere dovolj ugleda, računske moči in distribucije, lahko njegovi alumni v nekaj letih kolonizirajo skoraj celoten svetovni trg. Večina podjetij z omenjenega seznama je ameriških, z ameriškim ali bližnjevzhodnim kapitalom in arhitekturo, vezano na ameriške oblačne ponudnike. Evropa tvega, da postane predvsem odjemalec tesno povezane AI elite iz San Francisca.
Navdih: tudi Evropa ima svoje zarodne mreže – alumni DeepMind v Londonu in Berlinu, nekdanji strokovnjaki DeepLa v nemških NLP startupih, raziskovalci iz ETH Züricha, EPFL, INRIA, LMU ali UL/FMF, ki ustanavljajo lastna podjetja. A te mreže za zdaj še niso ustvarile enake gostote mega‑financiranih laboratorijev.
Regulacija ima pri tem dvojno vlogo. Akt o umetni inteligenci EU, skupaj z GDPR in Aktom o digitalnih trgih, omejuje najbolj agresivne prakse zbiranja podatkov in lansiranja produktov. Po eni strani to otežuje »move fast and break things« pristop, po drugi pa odpira priložnost: evropski startupi lahko od začetka gradijo kot »compliance‑native« ponudniki, ki jih velike korporacije lahko dejansko uporabljajo brez pravnih nočnih mor.
Slovenija je tukaj v specifičnem položaju: ima majhen domači trg, a dobro raziskovalno bazo in diaspore na vrhunskih univerzah. Če bodo najbolj ambiciozni posamezniki še naprej čutili, da morajo na »romanje« v OpenAI, Anthropic ali podobne laboratorije, preden jih vlagatelji jemljejo resno, bo težišče ostalo v ZDA. Protipoteza bi zahtevala kombinacijo drznejših javnih razpisov, industrijskih konzorcijev ter aktivne vloge SID banke in zasebnih skladov pri financiranju domačih AI podjetij.
Pogled naprej
V naslednjih letih se splača spremljati tri stvari.
1. Naslednji val spin‑outov. Če bosta OpenAI in Anthropic res šla na borzo, bodo zgodnji zaposleni dobili likvidnost in s tem možnost večjega tveganja. Okoli 2027–2028 lahko pričakujemo nov val startupov, ki jih vodijo alumni, usmerjenih v še bolj specializirana področja: AI‑čipe, orodja za varnost modelov, avtonomne laboratorije.
2. Regulatorni odziv. Ko bo vpliv te mreže še narasel, se bodo morali tudi regulatorji vprašati, ali je smiselno obravnavati posamezna podjetja ločeno. V ospredje bodo prišla vprašanja, kot so: ali ti subjekti resnično tekmujejo, ali pa jih skupni vlagatelji in osebne vezi spodbujajo k tihemu usklajevanju? In kako v takem okolju uporabiti pravila konkurence EU?
3. Moč pri postavljanju standardov. Mnoga od teh podjetij tiho postavljajo norme: kako AI iskanje obravnava vire (Perplexity), kako laboratoriji razmišljajo o »varni superinteligenci« (SSI), kako agenti v podjetjih zbirajo in uporabljajo podatke (Adept, Applied Compute, Worktrace). Če isti socialni krog določa tehnične in etične standarde, bodo evropski regulatorji in domači ponudniki pogosto v obrambni, ne v vodilni vlogi.
Za slovenske in širše evropske ustanovitelje je to tudi priložnost: pozicionirati se kot verodostojen protiutežni pol. Graditi rešitve, ki z OpenAI ekosistemom znajo sodelovati, a niso od njega odvisne – z odprtokodnimi modeli, »suverenimi« oblaki, močnim pristopom na napravi (on‑device) in orodji, ki so zasnovana okoli evropskih pravnih okvirov.
Bistvo
Vzpon »OpenAI mafije« kaže, da se moč v čelni umetni inteligenci seli iz posameznih podjetij v alumni mreže, ki širijo kapital, norme in vpliv. To lahko pospeši inovacije, a hkrati tvega, da bo svet posvojil eno samo, ozko vizijo tega, kako naj AI deluje – in kdo od tega zasluži. Ključno vprašanje za Evropo in Slovenijo je, ali bomo ostali v gravitacijskem polju tega ekosistema ali pa bomo zgradili lastne, konkurenčne konstelacije.
