Naslov in uvod
Vsi govorijo o primanjkljaju GPU-jev, precej manj pa o tem, kar te čipe dejansko povezuje. Trojica nekdanjih inženirjev SpaceX je zdaj zbrala resen kapital prav za to skrito plast infrastrukture. Njihov startup Mesh Optical Technologies želi v ZDA zagnati množično proizvodnjo optičnih modulov za podatkovne centre – zavestno zunaj danes prevladujoče, Kitajski naklonjene dobavne verige.
To ni le še ena zgodba »nekdanji SpaceX zbere rundo«. Gre za stavo, da se bo naslednja faza AI‑tekme odvijala okoli energije, povezljivosti in geopolitike – in ne le okoli velikosti modelov. Za Evropo in Slovenijo to odpira neprijetna vprašanja, a tudi zanimive priložnosti.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je podjetje Mesh Optical Technologies iz Los Angelesa zbralo 50 milijonov dolarjev v rundi Serie A, ki jo je vodil sklad Thrive Capital. Podjetje so ustanovili trije nekdanji inženirji SpaceX – Travis Brashears (direktor), Cameron Ramos (predsednik) in Serena Grown‑Haeberli (direktorica produktov) –, ki so v preteklosti razvijali optične povezave med sateliti Starlink.
Mesh želi v velikih serijah proizvajati optične transceiverje: module, ki pretvarjajo svetlobne signale v vlaknu ali laserski povezavi v električne signale za strežnike in pospeševalnike. Ti deli so ključni za povezovanje velikih gruči GPU‑jev, ki poganjajo sodobne AI modele. TechCrunch spomni, da je eden od uveljavljenih ameriških dobaviteljev, AOI, lani prejel pogodbo v vrednosti okoli 4 milijard dolarjev za dobavo podobnih komponent podatkovnim centrom AWS.
Načrt Mesh predvideva proizvodnjo približno 1.000 enot dnevno v letu dni, s čimer bi se podjetje do let 2027–2028 kvalificiralo za velike pogodbe s hiperskalnimi ponudniki. Ustanovitelji in vlagatelji poudarjajo, da želijo dobavno verigo zgraditi zunaj Kitajske in se nasloniti na visoko avtomatizirano proizvodnjo v ZDA. Trenutna zasnova modulov med drugim odstrani en pogosto uporabljen, a energetsko potraten del, kar naj bi zmanjšalo porabo energije v GPU gruči za nekaj odstotkov.
Zakaj je to pomembno
V zadnjem letu in pol je razprava o AI infrastrukturi skoraj izključno vrtela okoli pomanjkanja GPU‑jev. Toda v velikih podatkovnih centrih se edini resni omejitveni dejavnik hitro seli s čiste računske moči na povezljivost: pasovno širino, latenco in porabo energije na preneseni bit. Optični transceiverji sedijo natanko v tej točki.
Vsaka večja gruča pospeševalnikov potrebuje več modulov na posamezen čip. TechCrunch povzema oceno ustanoviteljev, da lahko sistem z milijonom GPU‑jev zahteva več milijonov optičnih modulov. Tudi če NVIDIA, AMD in drugi dostavijo vse čipe, ki jih trg želi, bo zmogljivost treniranja največjih modelov omejena s tem, kako hitro in učinkovito lahko ti čipi komunicirajo.
Tu se umešča Mesh. Če njihov pristop resnično zniža porabo energije gruče za nekaj odstotkov, je to pri hiperskalnih podatkovnih centrih ogromno. Danes govorimo o objektih z več sto megavati priključne moči. Razlika treh do petih odstotkov lahko odloči, ali bo projekt dobil zeleno luč pri lokalnih oblastih in omrežnih operaterjih – ali pa ne.
Potencialni zmagovalci:
- hiperskalni ponudniki in AI laboratoriji, ki dobijo več zmogljivosti na watt ter delno razpršenost dobavne verige;
- ameriška politika, ki lahko pokaže na »kritični AI del«, ki ni več odvisen od Kitajske.
Potencialni poraženci:
- obstoječi dobavitelji optičnih modulov, še posebej kitajski igralci, ki danes obvladujejo volumen najhitreje rastočega segmenta;
- stranke v oblaku, ki bodo morda kratkoročno plačevale malo več, če bo »varnejša« zahodna dobavna veriga dražja.
Širši pogled: pred nami je industrijska politika, zapakirana v startup zgodbo. Tehnični izziv – avtomatizirana fotonska proizvodnja – je realen, a časovni okvir rasti narekujejo prav toliko geopolitični strahovi kot tržne sile.
Širši kontekst
Mesh se lepo vključi v več sočasnih trendov v svetu AI in podatkovnih centrov.
Prvič, AI dirka se seli v nižje plasti sklada. Po GPU‑jih so prišli namenski čipi (TPU, Trainium, ipd.). Naslednja fronta je omrežje: visokozmogljivi stikali, so‑pakirani optični vmesniki in napredni optični moduli. Uspeh velikih jezikovnih modelov je vse bolj odvisen od tega, kako dobro lahko tisoče pospeševalnikov deluje kot en sam računalnik – to pa je predvsem omrežni problem.
Drugič, v komunikacijah je očiten premik z radijskih frekvenc na fotoniko. Znotraj podatkovnih centrov baker izgublja bitko povsod, kjer so razdalje več kot nekaj metrov. Med podatkovnimi centri se poleg podmorskih kablov pojavljajo prostorski laserski linki enake vrste, kot so jih ustanovitelji razvijali za Starlink. Znanje, ki je ohranjalo satelite povezane pri orbitalnih hitrostih, se zdaj prenaša v sinhronizacijo GPU‑jev.
Tretjič, to je del trenda ponovne industrializacije in »friend‑shoringa«. Ameriški CHIPS Act se sicer osredotoča na polprevodnike, a naraščajoče je jasno, da so najranljivejši deli AI sklada pogosto komponente – ne nujno sami čipi – iz zelo specializiranih tovarn na Kitajskem. Optični moduli, napajalna elektronika in napredno pakiranje prihajajo pod vse večji drobnogled.
Evropa je podobno prelomnico že doživela v telekomu, ko so DWDM in novi optični sistemi v 2000‑ih korenito spremenili infrastrukturo. Današnji AI podatkovni centri so v podobni fazi: gradimo superračunalnike iz standardnih gradnikov, hitrost pa določa optična »avtocesta« med njimi.
V primerjavi z velikani, kot so Broadcom, Marvell ali Intelov oddelek za silikonsko fotoniko, je Mesh majhen igralec. A prav zato je primer zanimiv. Če bo novi val podjetij uspel na fotoniko prenesti »SpaceX logiko« – hitro iteracijo strojne opreme in tesno povezavo razvoja in proizvodnje – se lahko krivulja stroškov za vrhunsko optiko začne spuščati podobno strmo kot pri raketah.
Evropski / regionalni pogled
Iz evropske in slovenske perspektive je zgodba Mesh rahlo neprijetna.
EU že leta govori o digitalni in AI suverenosti – od GAIA‑X in evropskih oblakov do IPCEI projektov ter zdaj Uredbe o umetni inteligenci. A fizična infrastruktura, na kateri bodo tekli evropski modeli, bo še dolgo slonela na ameriških čipih in komponentah, izdelanih v Aziji.
Hkrati ima Evropa izjemno znanje na področju fotonike: inštituti, kot so imec, Fraunhofer in CEA‑Leti, podjetja, kot so Nokia, Ericsson, STMicroelectronics in Infineon, ter močni fotonski grozdi na Nizozemskem, v Nemčiji in na Finskem. V Sloveniji imamo znanje v optiki in elektroniki (npr. Iskratel v telekomu, majhna visokotehnološka podjetja v okolici Ljubljane in Maribora), vendar se ta tradicija za zdaj le deloma preliva v podatkovne centre in AI.
Ko ameriški startupi, kot je Mesh, optiko opredeljujejo kot vprašanje nacionalne varnosti, stoji Evropa pred izbiro:
- ciljno razvijati lastno fotonsko dobavno verigo in EU Chips Act razširiti tudi na optične medpovezave; ali
- sprejeti novo odvisnost, tokrat od ameriško nadzorovanih, od Kitajske odmaknjenih verig namesto neposredno kitajskih tovarn.
Evropska pravila, kot so GDPR, DSA in prihajajoči AI Act, bodo zaradi zahtev po preglednosti, poročanju in učinkovitosti spodbujala bolj energijsko učinkovito infrastrukturo. Modul, ki zniža porabo na ravni celotne gruče, lahko postane hkrati orodje za znižanje stroškov in sredstva za lažje poročanje regulatorjem.
Za operaterje podatkovnih centrov v Frankfurtu, Dublinu, na Nordijskem severu ali v Sloveniji (denimo pri večjih telekomih in ponudnikih gostovanja) bodo rešitve, kot jih razvija Mesh, hitro postale tema pogovorov z dobavitelji. Bruselj pa bo moral odgovoriti na vprašanje, ali »zaupanja vreden dobavitelj« pomeni predvsem evropsko poreklo – ali zgolj to, da ni iz Kitajske.
Pogled naprej
Uspeh Mesh bo odvisen od nekaj ključnih dejavnikov.
Ali jim bo uspelo vzpostaviti resnično avtomatizirano proizvodnjo? Popolnoma robotizirana proizvodnja optičnih modulov je težka naloga, veliko znanja je danes skoncentriranega v kitajskih tovarnah. Če bo Mesh do 2027–2028 to znanje prenesel v ZDA, bo postal referenca za ponovni razvoj napredne industrije na Zahodu.
Ali bodo hiperskalni ponudniki pripravljeni plačati premijo za odpornost in učinkovitost? V praksi so oblačni velikani zelo cenovno občutljivi. Učinkovitost in geopolitična varnost morata biti dovolj velika prednost, da upravičita morda višjo ceno.
Kako hitro se bodo spreminjale arhitekture AI gruči? Če bodo so‑pakirani optični vmesniki in nove topologije omrežij prišli hitreje, kot danes pričakujemo, bo moral Mesh zelo hitro iterirati svoje zasnove – kar je spet točno tip problema, ki ga je SpaceX kultura vajena reševati.
Kaj bodo storile vlade? Omejitve izvoza AI strojne opreme se zaostrujejo. Optični moduli se lahko hitro znajdejo v isti koš kot GPU‑ji. To bi Meshu pomagalo utrditi zahodno bazo strank, hkrati pa otežilo širitev na globalne trge.
V naslednjih 12–24 mesecih lahko pričakujete:
- več investicij v fotonske in omrežne startupe, umeščene kot »AI infrastruktura«;
- da bodo oblačni ponudniki manj govorili o številu GPU‑jev in več o skupni pasovni širini ter porabi energije;
- razprave v Bruslju o razširitvi koncepta »zaupanja vrednih dobaviteljev« iz 5G tudi na komponente podatkovnih centrov.
Za slovenska podjetja, ki gradijo ali najemajo AI infrastrukturo, pa to pomeni: optični sloj ni več le postavka v ponudbi. Je strateška odločitev.
Spodnja črta
Mesh Optical Technologies je majhen akter z zelo ambiciozno zgodbo: prihodnost AI ne bo odvisna le od pametnejših modelov, ampak od tega, kdo nadzira steklena vlakna in laserje med čipi. Njihova runda v višini 50 milijonov dolarjev, o kateri poroča TechCrunch, je stava, da bodo fotonika, učinkovitost in geopolitika definirale naslednje ozko grlo AI. Ključno vprašanje za Evropo – in tudi za Slovenijo – je, ali bomo optične medpovezave obravnavali zgolj kot strošek, ali kot kritično infrastrukturo, vredno strateškega razmisleka.
