Ko postane vojna igra: Anduril iz dronov dela e-šport in kadrovski lijak

Ameriški Anduril, podjetje za obrambno tehnologijo ustanovitelja Oculusa Palmerja Luckeyja, uvaja nov tip tekmovanja: AI Grand Prix, ligo avtonomnega dirkanja z droni, kjer največja nagrada niso le dolarji, temveč službe pri proizvajalcu orožja.

Za evropske in tudi slovenske inženirje to ni le zabavna robotska dirka. Gre za zelo neposreden kanal, po katerem lahko talent iz univerz in hobi skupnosti zdrsne v svet vojaške umetne inteligence. V tem članku pogledamo, kaj to pomeni za industrijo, regulacijo EU in lokalni ekosistem.

Novica na kratko

Kot poroča TechCrunch, je Anduril zasnoval tekmovanje AI Grand Prix, kjer ekipe programirajo male kvadrokopterje, da povsem avtonomno letijo po dirkalni progi. Človeški piloti niso dovoljeni; ocenjevala se bo izključno programska oprema.

Nagradni sklad znaša 500.000 dolarjev, najuspešnejše ekipe pa dobijo tudi možnost, da preskočijo običajen kadrovski postopek in neposredno kandidirajo za zaposlitev pri Andurilu. Podjetje cilja na vsaj 50 ekip, zanimanje je že zaznalo med univerzami.

Tekmovanje Anduril organizira skupaj z Drone Champions League, regionalnim partnerjem JobsOhio ter zagonskim podjetjem Neros Technologies, katerega manjši droni bodo uporabljeni namesto večjih Andurilovih platform. Tekmovanje bo imelo tri kvalifikacijske kroge od aprila dalje, z velikim finalom novembra v Ohiu, kjer ima Anduril svojo proizvodnjo.

Prijava je odprta za mednarodne ekipe, z izjemo Rusije, ki jo podjetje izključuje zaradi vojne v Ukrajini. Ekipe iz Kitajske lahko sodelujejo, vendar bi morebitna zaposlitev tamkajšnjih kandidatov podlegala ameriški izvozni in varnostni zakonodaji.

Zakaj je to pomembno

Na prvi pogled gre za atraktiven kadrovski dogodek. V resnici pa Anduril posega v tri občutljiva področja: boj za AI talente, normalizacijo avtonomnega orožja in industrijski vpliv med ZDA, Evropo in Kitajsko.

Kdo pridobi?

• Anduril dobi globalen bazen zelo motiviranih inženirjev, ki se zavestno prijavijo na dogodek z jasno vojaško komponento.
• Študenti in navdušenci nad droni dobijo vidno pot, kako iz laboratorijev in FPV skupnosti priti neposredno do visoko plačane obrambne kariere — brez dolgočasnih testov algoritmov na papirju.
• Širši sektor obrambne tehnologije pridobi na kulturni privlačnosti: avtonomno vojskovanje se začne predstavljati kot tehnološki šport, ne kot izključno etični problem.

Kdo izgubi oziroma tvega?

• Klasični kadrovniki in univerze izgubijo del vpliva, saj zaposlovanje postaja odvisno od uvrstitev na tekmovanjih.
• Manjša evropska obrambna in robotska podjetja se težko kosajo z ameriškim startupom, ki si lahko privošči polmilijonski spektakel.
• Inženirji, ki jih skrbijo etične razsežnosti vojaške AI, se znajdejo pred dilemo: izpustiti dragoceno priložnost za učenje in mreženje ali stopiti v tekmovanje, ki je očitno povezano z orožjem.

Tehnično gledano je pomembno še nekaj drugega: takšno tekmovanje prisili ekipe, da iztisnejo maksimum iz računalniškega vida, planiranja in vodenja v realnem času pod omejitvami energije in procesorske moči. To so natanko tiste omejitve, ki veljajo za roje dronov, izvidniške sisteme in bodoče avtonomne orožne platforme. Zmagovalni algoritmi ne bodo ostali na poligonu.

Širši kontekst

AI Grand Prix nadaljuje tradicijo, kjer se tekmovanja uporabljajo kot preizkusni poligon za kritične avtonomne sisteme.

• DARPA je z legendarnimi Grand Challenge tekmovanji sprožila razvoj avtonomne vožnje in robotike za težke terene.
• Lockheed Martin in Drone Racing League sta nekaj let vodila serijo AlphaPilot, kjer so avtonomni droni že tekmovali brez pilotov.
• Indy Autonomous Challenge preizkuša avtonomne bolide pri hitrostih prek 300 km/h kot laboratorij za algoritme avtonomne vožnje.

Anduril uporablja podoben format, vendar ga povezuje s svojo identiteto: visoko-tempo, vojaško usmerjena avtonomija, zapakirana kot športni dogodek.

Posebnost tukaj je neposredna povezava z zaposlovanjem in z dejstvom, da gre za podjetje, katerega osrednji produkti so orožje, obmejni nadzor in nadzorni sistemi, ne civilna logistika ali mobilnost. Meja se seli iz „tekmovanje, ki ga lahko nekdo kasneje militarizira“ v „vojaški AI‑pipeline, ki se predstavlja kot tekmovanje“.

Strukturno gledano to potrjuje trend:

• Klasični obrambni velikani so kadre iskali na elitnih univerzah in v specializiranih inštitutih.
• Novi val obrambnih startupov, kot so Anduril, Helsing ali Shield AI, tekmuje za iste strojne inženirje, kot jih iščejo Google DeepMind, OpenAI ali evropski AI laboratoriji.

Z glamuroznimi tekmovanji se obrambna podjetja skušajo kulturno približati SpaceX-u ali Red Bullu, ne Lockheedu iz časov hladne vojne.

Hkrati pa je jasno, kam se premika fronta avtonomije: od urejenih cest za samovozeče avtomobile proti neurejenim, konfliktnih okoljem – bojiščem, spornim zračnim prostorom, podmorju. Hitri poleti skozi tesne notranje proge so presenetljivo dober približek takšne prihodnosti.

Evropski in slovenski kot

Za Evropo – in posredno za Slovenijo – ta poteza odpira več vprašanj kot odgovorov.

Evropski univerzitetni laboratoriji za drone in robotiko (od ETH Zürich do TU München in italijanskih politehnik, pa tudi inštituti v naši regiji, kot sta Jožef Stefan in UL FE/FS) bodo gotovo med ciljnimi ekipami. Tekmovanje ponuja vidnost, povezave in možnost prihodnje kariere v ZDA.

Hkrati pa so tu regulativne in vrednostne napetosti:

• Akt o umetni inteligenci EU (AI Act) formalno ne velja za izključno vojaško rabo, zajame pa veliko dvonamenskih sistemov. Dogodek, ki neposredno krepi sposobnosti, relevantne za avtonomno orožje, bo znova odprl razpravo, ali je taka izjema vzdržna.
• Javnost v EU je izrazito kritična do avtonomnega ubijalskega orožja. Tekmovanje, ki temelji na istih tehnologijah, pa čeprav v športni obliki, lahko postane politični simbol.
• EU z Digital Services Act in drugimi regulacijami zahteva večjo odgovornost algoritmov. Obrambni sektor tradicionalno deluje z manj preglednosti; takšna tekmovanja bodo pritisk na večjo odprtost le še povečala.

Za Slovenijo in širšo regijo je pomembno tudi vprašanje odliva možganov. Mladi, ki danes delajo v ljubljanskih startupih, raziskovalnih skupinah IJS ali v podjetjih, kot je Pipistrel (danes v lasti Textrona), bi se lahko hitro znašli v ameriškem obrambnem ekosistemu.

Po drugi strani pa je to priložnost, da domači in regionalni akterji — od Slovenskega podjetniškega sklada do obrambnih in civilnih razpisov EU — razmislijo o alternativnih izzivih, ki usmerjajo iste kompetence v civilne in humanitarne aplikacije: avtonomni sistemi za gašenje požarov, iskanje pogrešanih v gorah, monitoring poplav.

Pogled naprej

Kaj je smiselno spremljati v naslednjih dveh letih?

1. Ali bo model preskočil na druge domene?
Anduril že napoveduje dirke pod vodo, na kopnem in morebiti v vesolju. Če bo prva sezona uspešna, lahko pričakujemo izzive za avtonomne kopenske robote v urbanem okolju ali podvodne drone v kompleksnih tokovih. Vsak tak format še bolj približa tekmovanja dejanskim vojaškim scenarijem.

2. Kako se bodo odzvali konkurenti?
Če bo AI Grand Prix učinkovit kot PR in kadrovsko orodje, lahko podobne lige pričakujemo tudi pri evropskih in klasičnih obrambnih igralcih — od Airbus Defence & Space do sistemskih integratorjev na področju varnosti in logistike. Možno je celo, da bo NATO ali EU so‑organiziral lastne, bolj „vrednostno nevtralne“ izzive.

3. Regulacija in akademski odziv.
Z naraščajočo uporabo AI v vojski bo tudi pritisk civilne družbe in raziskovalcev večji. Del univerz že sprejema etčne smernice za vojaške projekte; vprašanje je, ali bodo tekmovanja, kot je to, v ta okvir vključena ali izključena.

Za študente in raziskovalce v Sloveniji bo ključno, da se jasno odločijo, ali jim je sodelovanje v takšnih dogodkih sprejemljivo in pod kakšnimi pogoji. Ena možnost je bolj aktivna zahteva po transparentnih pravilih uporabe rezultatov in jasni ločnici med civilnimi in vojaškimi aplikacijami.

Vzporedno pa lahko pričakujemo tudi okrepitev povsem civilnih tekmovanj (RoboCup, evropske tekme avtonomnih vozil), ki bodo bolj poudarjala svojo nenasilno, družbeno koristno naravnanost.

Bistvo

AI Grand Prix je veliko več kot le atraktivna dirka dronov. Je kadrovski lijak, poligon za testiranje algoritmov, ki bodo jutri vodili roje dronov, in poskus, da se obrambna industrija predstavi kot tehnološki e‑šport. Tehnološko bo pospešil razvoj avtonomne kontrole; politično pa bo še poglobil vprašanja, komu in čemu ti sistemi služijo.

Ključno vprašanje za Evropo in Slovenijo ostaja: ali bomo kot družba aktivno usmerjali uporabo teh veščin ali pa bodo smer diktirali predvsem najbolj glasni in najbolj kapitalizirani igralci?