Naslov in uvod
Medtem ko Evropa sprejema uredbe o trajnostnem poročanju, se pomemben del nove podnebne infrastrukture gradi daleč stran – na poljih malih kmetov v Indiji in Zahodni Afriki. Indijski startup Varaha je z novo naložbo dobil dodatno gorivo za ambiciozen cilj: postati nizkocenovni ponudnik visokokakovostnega ogljičnega odstranjevanja za bogate kupce, od Silicijeve doline do Frankfurta. V nadaljevanju analiziramo, kaj njihov model pomeni za trg ogljičnih dobropisov, za evropska podjetja pod pritiskom regulacije – in tudi za Slovenijo kot uvoznico in potencialno proizvajalko ogljičnih rešitev.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je indijski podnebno‑tehnološki startup Varaha zbral 20 milijonov dolarjev v prvi tranši predvidene 45‑milijonske serije B. Rundo vodi sklad WestBridge Capital, za katerega je to prva naložba v podnebno tehnologijo, pridružila pa sta se tudi obstoječa investitorja RTP Global in Omnivore.
Varaha, ustanovljen leta 2022, razvija projekte odstranjevanja CO₂ v Aziji in Afriki. Osredotoča se na štiri poti: regenerativno kmetijstvo, agrogozdarstvo, biooglje in pospešeno preperevanje kamnin. Podjetje navaja, da je v 14 aktivnih projektih odstranilo več kot 2 milijona ton CO₂ in ustvarilo približno 150.000 verificiranih dobropisov, registriranih pri mednarodnih standardih, kot so Puro.earth, Verra in Gold Standard.
Delujejo predvsem z malimi kmeti v Indiji, Nepalu, Bangladešu, Butanu in Slonokoščeni obali, skupno na okoli 1,7 milijona akrov in s 170.000+ kmeti. Preteklo poslovno leto so iz naslova dobavljenih dobropisov ustvarili okoli 4,76 milijona dolarjev prihodkov; v tekočem letu pričakujejo približno 22 milijonov dolarjev ob hkratni dobičkonosnosti. Podpisali so dolgoročne prevzemne pogodbe z globalnimi kupci, kot so Google, Microsoft, Lufthansa, Swiss Re in Capgemini. Svež kapital je namenjen širitvi po Južni in Jugovzhodni Aziji ter razvoju programa industrijskih partnerjev za projekte z bioogljem.
Zakaj je to pomembno
Varaha v resnici napoveduje novo fazo „outsourcinga“ – tokrat ne programske opreme, ampak podnebnih rešitev. Če bo njihov pristop uspešen, se bo velik del globalnega odstranjevanja ogljika izvajal v državah z nižjimi stroški dela in zemlje, storitev pa se bo prodajala evropskim in ameriškim podjetjem, ki se soočajo z naraščajočimi emisijami zaradi umetne inteligence in podatkovnih centrov.
Kdo pridobi, kdo izgubi?
- Pridobijo: veliki porabniki elektrike (cloud, AI, letalske družbe, finančne institucije), ki potrebujejo certificirane odstranitve emisij po „razumni“ ceni. Mali kmetje na Globalnem jugu dobijo dodaten, relativno stabilen vir prihodkov.
- Potencialno izgubijo: razvijalci ogljičnega odstranjevanja v dragih okoljih (Evropa, ZDA), kjer stroški dela, zemljišč in regulacije pomenijo bistveno višjo ceno na tono. Če Varaha ob podobni verifikaciji ponudi 1,5‑ do 3‑krat cenejše tone, bo marsikateri evropski projekt pod pritiskom.
Rešitev in tveganje hkrati.
Pozitivna plat: Varaha naslavlja realen problem – prepočasno in predrago skaliranje tehnologij, kot sta neposredno zajemanje CO₂ iz zraka in geološko shranjevanje. S standardizacijo projektov in merjenja na terenu omogoča hitro širitev skozi že obstoječe kmetijske dobavne verige.
Negativna plat: nevarnost ponovitve napak iz prve generacije ogljičnih projektov pod Okvirno konvencijo ZN – netransparentna razdelitev prihodkov, nejasni vplivi na rabo tal, ter občutek, da bogati kupujejo „čisto vest“, medtem ko tveganja nosijo lokalne skupnosti. Če se Varaha in podobni akterji tega ne bodo lotili proaktivno, bodo politiki in regulatorji (tudi v EU) to uredili namesto njih.
Konkurenčna slika.
Za evropske climate‑tech scaleupe je sporočilo jasno: sama napredna znanost ne bo dovolj. Potrebna bo kombinacija robustne tehnologije, lokalnega partnerstva in stroge finančne discipline. Varaha kaže, da je mogoče že v zgodnji fazi poslovati z dobičkom, kar bo investitorje v Berlinu, Parizu ali Londonu prisililo v težka vprašanja glede stroškovnih struktur njihovih ljubljenčkov.
Širša slika
Varaha se umešča v širše gibanje, ki preoblikuje prostovoljni ogljični trg.
1. Prehod od izogibanja k odstranjevanju.
Po aferah z napihnjenimi učinki nekaterih gozdnih in „izogibnih“ projektov je pritisk na podjetja, da kupujejo dejansko odstranjevanje CO₂, ne zgolj izogibanje emisijam. Biooglje in pospešeno preperevanje kamnin – jedro Varahinega portfelja – se ujemata z željo po bolj trajnih in merljivih rešitvah.
2. Industrijalizacija merjenja (MRV).
Ogljični projekti se premikajo iz Excel tabel v svet satelitskih posnetkov, senzorjev in strojnega učenja. To je priložnost za razvijalce programske opreme tudi iz Evrope in Slovenije. Ko se MRV standardizira, konkurenčna prednost ni več v ekskluzivni tehnologiji, ampak v tem, kdo lahko to tehnologijo najceneje in najbolj zanesljivo razporedi po tisočih vasi.
3. Skriti ogljični račun umetne inteligence.
Evropski in ameriški hiperskalerji, ki gradijo vedno večje modele umetne inteligence, iščejo poti, kako omejiti svoj ogljični odtis. Lastni obnovljivi viri in energetska učinkovitost ne bodo dovolj; paket visokokakovostnih odstranitev iz Globalnega juga postaja del finančne optimizacije. Varaha cilja prav na ta segment – „klimatsko zavarovanje“ za AI.
Zgodovinsko smo podobno selitev že videli: najprej proizvodnja, nato razvoj programske opreme, danes še del zelene infrastrukture. Razlika je, da tokrat ne premikamo samo delovnih mest, ampak tudi odločanje o rabi zemljišč in ekosistemskih storitvah v državah, ki se še razvijajo.
Evropski in slovenski vidik
Za evropska podjetja, ki so v primežu CSRD, uredbe o trajnostnem financiranju in prihajajočih pravil za oglaševanje „zelenih“ trditev, je Varaha zanimiva predvsem kot cenovno konkurenčen vir odstranitev z visoko integriteto. Dejstvo, da sodeluje z registri, ki so uveljavljeni tudi na evropskem trgu, zmanjšuje pravno tveganje pri uporabi takih kreditov v poročilih.
A EU hkrati zaostruje pravila: načelo „najprej globoko zmanjšaj, šele nato kompenziraj“ bo postopoma omejilo obseg emisij, ki jih lahko podjetja preprosto „izravnajo“ s projekti v tujini. Prihodnja ureditev zelenih trditev bo ovirala lahkotno rabo oznak, kot je „ogljično nevtralno“, če slonijo zgolj na kupovanju dobropisov.
Za Slovenijo je Varaha ogledalo in opozorilo. Na eni strani smo predvsem kupec: večja podjetja (energetika, finance, logistika) bodo morala iskati visokokakovostne dobropise in Globalni jug bo skoraj neizogiben. Na drugi strani imamo kot članica EU tudi lastne potenciale – gozdarstvo, agrarne površine, celo biooglje v kombinaciji z lesnopredelovalno industrijo.
Slovenski startupi s področja geoinformatike, senzorike ali digitalizacije kmetijstva bi lahko svoje MRV rešitve povezali s platformami, kot je Varaha, in tako internacionalizirali posel, namesto da gradijo zgolj lokalne projekte. Hkrati pa bo pomembno, kako bodo domači regulatorji (npr. ARSO, Ministrstvo za okolje) postavili okvir za slovenske „removal“ projekte – ali bomo le kupovali, ali tudi prodajali.
Pogled naprej
V naslednjih letih lahko pričakujemo nekaj ključnih premikov, če bo Varaha nadaljevala sedanjo rast.
1. Platformizacija ogljičnega odstranjevanja.
Namesto stotin majhnih projektnih razvijalcev bomo videli nekaj velikih platform, ki združujejo različne poti odstranjevanja, standardiziran MRV in mrežo lokalnih partnerjev. Varahin industrijski program za biooglje nakazuje smer: oni skrbijo za metodologijo, podatke in prodajo, partnerji za fizične naprave in surovine.
2. Večji politični in družbeni nadzor.
Ko bodo milijoni malih kmetov odvisni od prihodkov iz ogljičnih projektov, bodo vprašanja pravične delitve, lastništva podatkov in dolgoročne trajnosti neizogibna. EU bo pri uvozu takih dobropisov pod pritiskom civilne družbe, da preveri, ali projekti dejansko koristijo lokalnim skupnostim.
3. Pritisk na evropske rešitve visoke tehnologije.
Podjetja, ki gradijo drage naprave za zajem CO₂ v Evropi, bodo morala zelo jasno dokazati, zakaj je njihova storitev vredna večkratne cene v primerjavi z bioogljem ali agrogozdarstvom v Indiji. Odgovor bo moral biti v ekstremni trajnosti (1000+ let), geopolitični varnosti ali močnih sinergijah z lokalno industrijo.
Za slovenska podjetja in vlagatelje to pomeni: pri ogljičnih rešitvah bo treba razmišljati globalno, a hkrati razumeti lokalno regulacijo in priložnosti. Pravi izziv bo najti ravnotežje med finančno optimizacijo in verodostojnostjo pred kupci, regulatorji in javnostjo.
Ključna misel
Varaha kaže, da se težišče ogljičnega odstranjevanja premika proti Globalnemu jugu – in to ne več kot dvomljivi „offseti“, ampak kot resna podnebna infrastruktura. Za evropska, tudi slovenska podjetja, je to priložnost za cenejše izpolnjevanje ciljev, hkrati pa test integritete: bomo ogljične rešitve obravnavali kot najcenejši vhodni material ali kot dolgoročno partnerstvo z regijami, ki za našo „zeleno“ prihodnost zagotavljajo zemljo, delo in tveganje?
