Uvod
Minneapolis je čez noč postal učbeničen primer vprašanja, kako se startup ekosistem odzove, ko se nenadoma znajde v navzkrižju z državno silo. Ameriška vlada je v mesto napotila tisoče oboroženih agentov za priseljevanje; ljudi ustavljajo na avtobusih, pred šolami in v pisarnah. Po poročanju lokalnih ustanoviteljev so pitch decki zamenjani za pakiranje hrane in organizacijo pravne pomoči. To ni zgodba o valuacijah, temveč o tem, ali lahko tehnološka skupnost sploh še gradi podjetja, ko vsakdan postane podoben izrednim razmeram – in kaj to pomeni za evropska središča, od Ljubljane do Berlina.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je administracija Donalda Trumpa v okviru akcije »Operation Metro Surge« v Minnesoto poslala več kot 3.000 zveznih agentov za priseljevanje, pri čemer je težišče na območju Minneapolisa in St. Paula. Po navedbah senatorke iz države Minnesota zdaj agenti za priseljevanje v mestu številčno presegajo lokalno policijo.
TechCrunch navaja, da je bilo v povezavi z operacijo ubitih več ljudi, med njimi tudi ameriški državljani, od začetka mandata Trumpa pa naj bi bilo v državi aretiranih več kot 2.000 oseb v postopkih priseljevanja. Agente opažajo v javnem prevozu, okoli šol, podjetij in stanovanjskih blokov, kjer izvajajo t. i. »preverjanje državljanov« na podlagi videza ali naglasa.
Ustanovitelji in investitorji iz minneapoliske tehnološke scene so za TechCrunch povedali, da so večino običajnega dela ustavili ter čas namenili prostovoljstvu v cerkvah, plačevanju živil in najemnin ranljivim družinam ter ad‑hoc varstvu otrok. Medtem ko je na terenu nastala močna mreža medsebojne pomoči, se odziv največjih korporacij s sedežem v mestu mnogim zdi mlačen in previden.
Zakaj je to pomembno
Dolga leta je v tehnološkem svetu veljalo, da je »politika« moteč šum, ki odvrača od gradnje produktov. Minneapolisski primer pokaže, kako krhka je ta iluzija. Ko oboroženi agenti ustavljajo ljudi pred šolami in pisarnami, priseljenska politika ni več abstrakten predpis – neposredno preoblikuje, kdo se sploh še počuti varno na poti v službo, na sestanku z naročnikom ali na startup dogodku.
Prvi poraženci so očitni. Priseljenski ustanovitelji, zaposleni z vizami H‑1B in temnopolti prebivalci – tudi državljani – živijo v stalni negotovosti. Nekateri s seboj nosijo potne liste, kot da bi bili na meji, ne v lastnem mestu. Drugi se izogibajo javnim prostorom. Od takšnih ekip je iluzorno pričakovati vrhunsko produktivnost.
Toda izgublja tudi kapital. Donosnost naložb slabo prenaša nepredvidljivost in »politično tveganje« je bilo do zdaj običajno rezervirano za nastajajoče trge, ne za ameriški Srednji zahod. Minneapoliske družbe so v zadnjih letih zbrale nekaj več kot milijardo dolarjev – malo v primerjavi s Silicijevo dolino, a ključno za regionalno središče. Če ustanovitelji začnejo seliti ekipe ali ustavljati rast, ker se zaposleni bojijo zapustiti dom, se ta cevovod hitro zoži.
Hkrati pa kriza razgali, kje dejansko nastaja odpornost. Ne v korporativnih odborih za tveganja, temveč v gostih lokalnih mrežah: Slack kanali, ki so se čez noč spremenili v sisteme za obveščanje o racijah; poslovni angeli, ki študentom plačujejo hrano; ustanovitelji, ki organizirajo varstvo otrok, ko osebje vrtca pridržijo. Iste organizacijske sposobnosti, s katerimi se lansira programska oprema, postanejo orodje za nujno logistiko.
Neprijetno vprašanje za širšo industrijo se glasi: ko država neposredno tarči del vaših zaposlenih ali uporabnikov, ste predvsem nevtralen ponudnik storitev ali del družbene infrastrukture? Minneapolisska izkušnja kaže, da obojega hkrati ne morete biti.
Širša slika
To ni prvič, da je ameriški tehnološki sektor potegnjen v priseljensko politiko. Že prepoved vstopa državljanom določenih držav leta 2017 je sprožila proteste na letališčih in upor zaposlenih v podjetjih, ki so sodelovala z administracijo. Razlika je, da se zdaj ne soočamo z oddaljeno zvezno uredbo, temveč z lokalizirano, dolgotrajno varnostno operacijo v enem mestu.
To spremeni računico. Lokacija ni več le vprašanje stroškov življenja in talenta – ali izbrati San Francisco, Austin ali »rastoče« središče, kot je Minneapolis. Ustanovitelji morajo razmišljati tudi v kategorijah geopolitičnega tveganja znotraj ene države: kaj se zgodi z zaposlovanjem, če moje mesto postane politično žarišče? Se bodo inženirji z vizami tukaj počutili varne čez tri leta?
Hkrati se to dogaja v času umika korporativnega aktivizma. Po protestih po umoru Georgea Floyda in valu pobud za raznolikost so številna ameriška podjetja naredila obrat k »nevtralnosti«. Raziskava, na katero se sklicuje TechCrunch, kaže, da se precejšen delež direktorjev o minneapoliskih dogodkih ni želel javno opredeliti – bodisi ker jih ne vidijo kot poslovno relevantne bodisi ker se bojijo maščevanja Bele hiše.
Toda nevtralnost ni simetrična. Majhna podjetja, lokalne NVO in skupnosti nimajo privilegija molka, ko se kriza odvija dobesedno na njihovem pragu. Napetost med dnom navzgor – hitro, tvegano mobilizacijo – in zadržanostjo velikih igralcev bo dolgoročno vplivala na to, kam bodo talenti želeli vstopiti oziroma ostati.
V primerjavi s Silicijevo dolino, kjer aktivizem pogosto poteka prek odprtih pisem v globalnih korporacijah, je Minneapolis bliže temu, kako bodo krize videti v srednje velikih središčih po svetu: lokalne, fizično nevarne in neobvladljive zgolj s PR strategijami. Gre za napoved prihodnosti, ne za anomalijo.
Evropski / regionalni vidik
Iz evropskega zornega kota prizori iz Minneapolisa žal niso povsem tuji. Celina ima lastno zgodovino ostre migracijske politike – od policijskih akcij v francoskih predmestjih do množičnih pridržanj v Nemčiji ter trdega varovanja zunanjih meja EU.
Za evropska tehnološka središča – Berlin, Pariz, Amsterdam, pa tudi Ljubljano, Zagreb ali Varšavo – je minneapoliska zgodba opozorilo pred prevelikim zanašanjem na predpostavko politične stabilnosti. Mnoga mesta se ponosno predstavljajo kot odprta in prijazna do priseljencev. A kaj, če prihodnja vlada to identiteto preizkusi z razširjenimi pooblastili policije ali strašenjem na ulicah?
EU ima sicer močnejši regulatorni okvir kot ZDA: Listina o temeljnih pravicah, GDPR, Akt o digitalnih storitvah in prihajajoči Akt o umetni inteligenci omejujejo avtomatizirano nadzorovanje in profiliranje. A proti staromodnim racijam in ustrahovanju na terenu ti predpisi ne pomagajo veliko. Signal, Telegram in druge šifrirane aplikacije lahko služijo za organizacijo skupnosti, toda zakon ne more ljudem povrniti občutka varnosti, ko se pred šolo pojavi kombi z uniformiranimi agenti.
Za slovenske in regionalne ustanovitelje, ki zaposlujejo državljane tretjih držav ali begunce z Balkanske poti, to pomeni, da bi morali razmisliti o nekaj praktičnih vprašanjih: Kako koncentriran je vaš talent v enem mestu? Imate načrt, če se določen del ekipe ne bi več počutil varen na poti v službo? Ste pripravljeni kot delodajalec zagotavljati pravno in finančno podporo, če pride do pridržanj?
Nazadnje je tu še vprašanje ugleda. Evropski investitorji se radi predstavljajo kot »vrednotno« boljša alternativa ameriškemu pristopu. Če bi se na ozemlju EU zgodilo nekaj, kar spominja na minneapolisko situacijo, bodo morali startupi in skladi dokazati, da te vrednote niso le marketinški slogan.
Pogled naprej
Kratkoročna usoda Minneapolisa bo odvisna predvsem od ameriške nacionalne politike, vendar se nekateri trendi že kažejo.
Prvič, lokalna tehnološka skupnost bo iz krize najverjetneje izšla bolj politično pismena in tesneje povezana. Ko enkrat organizirate mrežo medsebojne pomoči, zbirate sredstva za pravno obrambo in lobirate pri mestnih oblastih, se je težko vrniti k predstavi, da je startup nekaj, kar lebdi nad družbo. To pomeni več družbeno usmerjenih podjetij, več kandidatov za javne funkcije z izkušnjami iz tehnološkega sveta ter več skepse do deklarirane »nevtralnosti« velikih delodajalcev.
Drugič, obstaja realna nevarnost odtekanja možganov. Prav tisti profili – priseljenci, temnopolti strokovnjaki, mednarodni talent –, ki ustvarjajo živahne ekosisteme, bodo morda sklenili, da Minneapolis ni varna dolgoročna izbira. Nekateri bodo odšli na ameriške obale, drugi pa bodo pogledali proti Evropi, kjer mesta, kot so Berlin, Tallinn ali Lizbona, agresivno vabijo tehnološke kadre.
Tretjič, velike korporacije s sedežem v Minneapolisu se soočajo z dolgoročno krizo legitimnosti. Njihove previdne izjave in donacije bodo morda zadostovale delničarjem, ne pa nujno zaposlenim. V dobi Glassdoorja in anonimnih forumov bo jasno vidno, kdo je bil med krizo konkreten in kdo se je skril za PR‑jem.
Za slovenske in evropske bralce je ključno vprašanje manj »ali se to lahko zgodi pri nas« in bolj »ali smo na to pripravljeni«. Pripravljenost ni le pravna, temveč tudi kulturna in operativna. Ali vaši nadzorni sveti in investitorji razumejo, da podpora tarčanim zaposlenim ni dobrodelnost, temveč del načrta za neprekinjeno delovanje podjetja?
Bistvo
Minneapolis kaže, da resni preizkus tehnološkega središča ni naslednji investicijski krog, temveč odziv, ko se državna moč obrne proti delu skupnosti. Najhitreje in najodločneje so ukrepali mali igralci – startupi, nevladniki, soseske – in ljudje si bodo to zapomnili. V času zaostrene priseljenske politike po vsem Zahodu morajo tudi evropska mesta odgovoriti na vprašanje: boste kot tehnološka skupnost zgolj industrija ali del kritične družbene infrastrukture, ko pride do krize?
