Ko Davos postane tehnološka konferenca: kdo v resnici vodi razpravo o prihodnosti
Davos 2026 je bil manj srečanje državnikov in bistveno bolj parada tehnoloških velikanov. Ulice, ki so jih nekdaj zasedali bankirji in energetske družbe, danes krasijo logotipi družb, kot sta Meta in Salesforce, pogovore pa skoraj v celoti kroji umetna inteligenca. To ni le kozmetična sprememba prizorišča v švicarskih Alpah, temveč jasen pokazatelj, kdo si danes lasti moč oblikovanja globalne agende. V nadaljevanju analiziramo, kako je Svetovni gospodarski forum postal de facto tehnološka konferenca, kaj to pomeni za evropske – in slovenske – akterje ter kje se skriva priložnost onkraj bleščečih AI obljub.
Kaj se je dejansko zgodilo
Po poročanju podkasta Equity, ki ga pripravlja TechCrunch in je spremljal letošnji Svetovni gospodarski forum v Davosu, je bilo vzdušje povsem drugačno kot še pred nekaj leti. Velika tehnološka podjetja – med njimi Meta in Salesforce – so najela vidne prostore na glavni promenadi in jo spremenila v nekakšen oglasni pano za digitalne platforme.
Kot izpostavlja ekipa Equity, je bila umetna inteligenca rdeča nit skoraj vseh razprav. Klasične teme Davosa, kot sta podnebna kriza in globalna revščina, so bile potisnjene v ozadje. Vodilni iz tehnološkega in finančnega sveta so razpravljali o vplivu AI na gospodarstvo, opozarjali na možnost pregrevanja vrednotenj ter ugibali, kdaj bi se lahko trenutni investicijski val ohladil. Nekateri direktorji so javno kritizirali tudi trgovinske in industrijske politike, ki po njihovem mnenju popačujejo konkurenco.
Ob tem je Equity izpostavil še vrsto novih investicijskih rund v zagonska podjetja – od robotike do novih AI igralcev – kar dodatno utrjuje vtis, da je Davos postal pomemben oder za tehnološko industrijo, ne le kulisa za makroekonomske debate.
Zakaj je to pomembno
Preobrazba Davosa v tehnološko konferenco ni zgolj zanimivost za PR. Gre za jasen signal, kje je danes koncentrirana ekonomska in politična moč. Ko imajo ustanovitelji AI podjetij in direktorji platform večjo težo kot guvernerji centralnih bank ali podnebni znanstveniki, je to odraz tega, koga se morajo politiki prepričati – in koga se v ozadju tudi bojijo.
Največji zmagovalci so očitno veliki ameriški tehnološki igralci in vodilni laboratoriji za umetno inteligenco. V enem tednu dobijo neposreden dostop do predsednikov, ministrov in regulatorjev, hkrati pa status sooblikovalcev globalnega reda. Vsak zaprt sestanek v Davosu, ki se začne z vprašanjem »Kako upravljati AI?«, je v resnici tudi razprava o tem, kako upravljati njih.
Dobiček pa imajo tudi zagonska podjetja in vlagatelji. Če je bil Davos nekoč prostor za dogovore v energetiki, bančništvu in telekomunikacijah, se je težišče prestavilo na čipe, modele in podatke. Za slovenske in regionalne startupe s področja AI, robotike ali digitalne infrastrukture je prava soba v pravem hotelu lahko pomembnejša od nastopa na klasičnem tehnološkem sejmu.
Kdo izgublja? Manj glasni akterji. Podnebne organizacije, razvojne agencije, sindikati in predstavniki držav v razvoju se težje prebijejo na glavni oder. Njihovi problemi so pogosto reducirani na »tehnološke izzive«, za katere naj bi obstajala rešitev v obliki nove platforme ali algoritma. Ko vse gledamo skozi prizmo AI, se globlje vprašanje porazdelitve moči in odgovornosti hitro prevesi v razpravo o funkcijah in uporabniški izkušnji.
Širša slika
Davos je že imel svoje »norije« – od dot-com obdobja do navdušenja nad veriženjem blokov in kasneje metavesoljem. Vendar je letošnja prevlada AI drugačna. Kripto ali metaverse panelov se je dalo mirno izogniti; umetna inteligenca danes prežema skoraj vsako zaprto srečanje – od zdravstva do obrambe.
TechCrunch v ločenih prispevkih z Davosa poudarja, da je bila ena najodmevnejših tem javna kritika vodje enega od velikih AI podjetij na račun odvisnosti od Nvidie in njenih čipov. To je zelo povedno. Če je bil leta 2009 glavni strah finančni sektor, ki je bil »prevelik, da bi propadel«, je leta 2026 razprava usmerjena v ponudnike računske moči in modele, ki so morda »preveč osrednji, da bi jih zlahka regulirali, a preveč močni, da bi jih ignorirali«.
V širšem kontekstu to sovpada z dogajanjem zadnjih dveh let:
- posebni vrhovi o varnosti umetne inteligence v Veliki Britaniji in Južni Koreji,
- obsežen izvršni ukaz ZDA o AI,
- skorajšnja potrditev Akta o umetni inteligenci v EU.
Davos je točka, kjer se ti regulatorni tokovi srečajo z industrijo, ki jo naslavljajo. Za razliko od sejmov, kot sta CES ali MWC, kjer gre predvsem za predstavitve produktov, je v Davosu ključno vprašanje: kdo bo določal merila »odgovorne AI«, kaj je »strateška odvisnost« od čipov in oblaka in kolikšno tveganje smo kot družba pripravljeni sprejeti v zameno za obljubljeno produktivnost.
Zgodovinsko je Davos vsakič znova prevzel temo, ki je največji skrbi globalno elito – najprej neenakost po finančni krizi, nato podnebje in pandemije. To, da danes vse vrti okoli tehnologije, pomeni, da AI ni več samo ena izmed tem, temveč infrastruktura, na kateri sloni ostalo – od energetike do informacijskega prostora.
Evropski in slovenski kot
Za Evropo je takšen Davos hkrati priznanje in nelagodje. Na eni strani je jasno, da brez evropskih pravil ne gre. GDPR, Akt o digitalnih storitvah, Akt o digitalnih trgih in prihajajoči Akt o umetni inteligenci so v središču premisleka vsake večje AI družbe. Ključno vprašanje vsake lansirane storitve je: ali bo prestala evropski regulativni filter?
Na drugi strani pa glavne tehnološke zgodbe v Davosu pišejo ameriška podjetja in v manjši meri kitajski ponudniki strojne opreme in infrastrukture. Evropski igralci – od SAP in Siemensa do nekaj vidnejših AI scaleupov – so prisotni, a redko narekujejo ton razprave.
Za slovenske in širše regionalne akterje je slika še bolj izrazita. Na področju visokozmogljivega računalništva, nišnih AI rešitev in kibernetske varnosti imamo kompetence in nekaj pomembnih projektov, a skoraj noben domač predstavnik ne sodi v klub globalnih velikanov, ki oblikujejo glavno davosko zgodbo. Tipična vloga je podizvajalec ali pilotni partner, ne arhitekt sistema.
Vendar to ne pomeni, da prostora ni. Evropska – in s tem tudi slovenska – industrija (od avtomobilske do farmacevtske) je v fazi, ko skuša AI prevesti v realne učinke: učinkovitejšo proizvodnjo, manj izpustov, boljše javne storitve. Davos je priložnost, da se evropska podjetja skupaj z regulatorji in AI ponudniki pogajajo za bolj odprte ekosisteme, interoperabilnost in dostop do podatkov, namesto da sprejmejo popolno odvisnost od peščice ameriških platform.
Pogled naprej
Če ne pride do nenadnega »AI mrka« ali večjega geopolitičnega pretresa, bo Davos tudi v naslednjih treh do petih letih ostal izrazito tehnološko obarvan. Umetna inteligenca, čipi in digitalna infrastruktura so postali vprašanja nacionalne varnosti, zato ne bodo izginila na stranske panele.
Kritično bo opazovati več stvari. Prvič, ali se bo agenda uravnotežila tako, da bodo podnebje, neenakost in razvojna vprašanja dobili enakovredno težo – in to ne le kot »podpodročja uporabe AI«. Če se to ne zgodi, tvega WEF, da se iz večtematskega foruma prelevi v nekakšen »upravni odbor digitalnega kapitalizma«.
Drugič, spremljajte, kdo najema največje prostore ob promenadi. Če bodo tam tudi leta 2028 skoraj izključno ameriški velikani, se bo koncentracija vpliva še povečala. Če pa bodo prostor dobili odprtokodni konzorciji, evropski inštrumenti za superračunalništvo ali tehnološke pobude držav v razvoju, se lahko razmerja premešajo.
Tretjič, pomembno bo, ali se letošnje obljube o varnosti AI, standardih in odgovorni rabi prelijejo v konkretne predpise in nadzor do, denimo, leta 2027. Brez tega bo Davos ostal drag ritual, kjer se o težavah veliko govori, malo pa rešuje.
Za slovenske odločevalce in podjetja je vprašanje, ali bodo Davos razumeli le kot glamurozen sejem ali kot prostor, kjer lahko soustvarjajo koalicije za bolj odprte, vključujoče tehnološke modele – od evropskih podatkovnih prostorov do skupnih AI orodij za javni sektor.
Spodnja črta
Davos ni po naključju postal tehnološka konferenca; zgolj sledil je premiku moči k programski opremi, čipom in podatkom. Ta fokus je do neke mere nujen, a nevaren, če izrine podnebje, neenakost in glasove, ki nimajo vstopnice za Alpe. Evropa – in z njo tudi Slovenija – ima priložnost, da to novo realnost izkoristi ne le za odzivanje na agendo Silicijeve doline, temveč za zahtevo po resnih zavezah glede konkurence, odprtosti in odgovornosti. Če bo svet vsako leto v januarju razpravljal o AI, kakšne konkretne rezultate bomo od tega foruma dejansko terjali?
