- NASLOV IN UVOD
Spor med DJI‑jem in ameriško zvezno agencijo FCC ni le še ena pravda velikega kitajskega podjetja proti Washingtonu. Gre za preizkus, kako daleč lahko države sežejo z argumentom »nacionalne varnosti«, ko želijo na novo zarisati meje celotnih strojnih panog. Če lahko regulator, ki se običajno ukvarja s frekvencami in usmerjevalniki, praktično zapre trg za vodilnega svetovnega proizvajalca potrošniških dronov, je na udaru vsaka pametna naprava z brezžično povezavo. V nadaljevanju analiziramo, kaj se je zgodilo, kdo ima pri tem največ za izgubiti in kaj to pomeni za Evropo in Slovenijo.
- NOVICA NA KRATKO
Kot poroča Ars Technica, je DJI pri zveznem prizivnem sodišču za deveto okrožje vložil zahtevo za razveljavitev odločitve ameriške komisije za komunikacije (FCC), ki je podjetje uvrstila na t. i. Covered List. Ta seznam opreme in storitev, ki naj bi predstavljale nesprejemljivo tveganje za varnost ZDA, je sprožil uvozni embargo na nove tujce izdelane drone, ki velja od 23. decembra 2025.
DJI trdi, da je FCC prekoračila svoja zakonska pooblastila, preskočila predpisane postopke in kršila ustavne pravice podjetja, ko je njegove izdelke uvrstila na seznam. Podjetje poudarja, da je večkrat predlagalo varnostni pregled svojih naprav, a ni dobilo konkretnega odgovora na morebitne očitke.
Po navedbah Ars Technice je FCC sicer odobrila začasne izjeme za omejeno število dronov iz Evrope in za nekatere ključne komponente japonskih in južnokorejskih proizvajalcev, med drugim Sonyja, Panasonica in Samsunga. Noben kitajsko proizveden dron ali del pa ni izvzet. V ločenem postopku DJI poskuša doseči tudi izbris z ameriškega seznama podjetij, ki naj bi bila povezana s kitajsko vojsko.
- ZAKAJ JE TO POMEMBNO
Gre za bistveno več kot za enega proizvajalca letečih kamer. DJI ima po ocenah analitikov zelo velik delež svetovnega trga potrošniških dronov in pomemben položaj tudi pri profesionalni in industrijski rabi. Če njegovim novim izdelkom zaprete vrata v ZDA, se čez noč spremenijo tržni pogoji: ameriški tekmeci dobijo zaščito, manjši igralci priložnost, na tisoče ameriških podjetij in uporabnikov pa ostane brez opreme, na kateri temeljijo njihove storitve.
Največ pridobijo ameriški ter nekateri evropski in azijski proizvajalci dronov, ki niso iz Kitajske. Lažje uveljavijo višje cene, hitreje prodrejo v javni sektor in lahko svojo ponudbo tržijo kot »varno alternativo«. V ozadju je tudi logika industrijske politike – razpršitev odvisnosti od kitajske dobavne verige.
Največ izgubijo DJI, njegovi distributerji in predvsem uporabniki. Fotograf, geodet, gradbenik ali gasilec, ki je investiral v DJI ekosistem, se zdaj sooča z negotovostjo: obstoječe naprave bodo delovale še leta, toda razvoj novih funkcij in rezervnih delov je pod vprašajem. Potencialno naprednejši modeli – kot je po govoricah novi Avata 360 – morda nikoli ne bodo uradno na voljo v ZDA.
Še bolj pomemben pa je pravni precedens. Seznam FCC je bil sprva zamišljen za telekomunikacijsko in omrežno opremo. Uvrstitev kompleksnih robotov, kot so droni, pod isto kapo odpira vrata, da se jutri podobno obravnava tudi avtomobile, industrijske robote ali medicinske naprave – vse, kar ima senzorje, brezžično povezavo in stik z oblakom.
- ŠIRŠI KONTEKST
DJI v resnici stopa po poti, ki smo jo že videli pri Huaweiju, ZTE in deloma TikToku. Vzorec je podoben: kitajsko podjetje prevladuje v določeni tehnologiji, ameriške varnostne službe opozarjajo na možne zlorabe podatkov ali politični vpliv, nato pa regulatorji s kombinacijo zakonov in podzakonskih aktov omejijo dostop na ameriški trg.
Pri telekomunikacijah je šlo za bazne postaje 5G, pri družbenih omrežjih za algoritme in hranjenje podatkov. Pri DJI‑ju se fokus seli na fizični dostop do zračnega prostora in infrastrukture ter na posnetke in telemetrijo, ki jih droni zbirajo. Vsakič se razširi definicija tega, kar velja za »kritično infrastrukturo«.
Tokrat je zanimiv preplet različnih organov. Ameriško obrambno ministrstvo je DJI že prej uvrstilo na seznam subjektov, ki jih dojema kot povezane s kitajsko vojsko, pri čemer je zvezno sodišče v veliki meri pritrdilo postopku ministrstva. FCC zdaj to splošno varnostno ozračje uporablja kot podlago za širše uvozne omejitve – in to brez javno predstavljenega tehničnega dokaza o konkretni ranljivosti DJI‑jevih naprav.
To odraža širši trend: tveganje se vse bolj definira po izvoru podjetja in manj po dejansko dokazanih napakah. Če ste večji kitajski dobavitelj strojne opreme na občutljivem področju – droni, nadzorne kamere, omrežna oprema – ste vse pogosteje tvegani že po definiciji.
V industriji se temu prilagajajo. Ameriška podjetja, ki so doslej delovala v ozkih nišah (npr. droni za energetiko, vojsko, javno varnost), pospešeno vstopajo na širši trg, ki ga je obvladoval DJI. Vojaško usmerjene platforme skušajo ponujati »civilne« različice, pri čemer se sklicujejo na varnost, čeprav po funkcijah pogosto zaostajajo in so dražje.
Rezultat? Bolj razdrobljen trg, več podvajanja razvoja in manj globalne interoperabilnosti. Ali bo svet zaradi tega dejansko bolj varen, je za zdaj odprto vprašanje.
- EVROPSKI IN SLOVENSKI VIDIK
Za Evropo je spor med DJI‑jem in FCC jasen signal, da bo brezpilotni zračni prostor naslednja fronta razprav o »digitalni suverenosti«. Unija za zdaj nima enotne prepovedi DJI‑jevih dronov. Agencije civilne zaščite, občine in številna podjetja po EU – tudi v Sloveniji – jih množično uporabljajo za nadzor poplav, pregled plazov, kartiranje gradbišč, kmetijstvo in medijsko produkcijo.
EU sicer uvaja stroga pravila na področju podatkov, umetne inteligence in digitalnih storitev (GDPR, DSA, prihajajoči AI Act), a ta neposredno ne prepovedujejo specifičnih proizvajalcev strojne opreme. V ospredju so varstvo podatkov, transparentnost algoritmov in varnost kritične infrastrukture. V tem okviru bodo morebitne omejitve dronov morale biti bolje utemeljene kot zgolj »kitajski izvor«.
Za slovenska podjetja in ustanove je vprašanje predvsem praktično. Veliko snemalcev, geodetov, inženirjev in reševalcev pri nas uporablja prav DJI, ker za razumno ceno ponuja kombinacijo kakovosti, avtonomije in ekosistema dodatne opreme, ki je pri evropskih ali ameriških ponudnikih pogosto dražja ali manj zrela. Če bi EU ali Slovenija začeli uvajati podobne omejitve kot ZDA, bi se ta računica hitro spremenila.
Po drugi strani imajo evropski proizvajalci – od nemških do skandinavskih in srednjeevropskih – realno priložnost, da zrastejo. A le, če bodo regulatorji našli ravnotežje med varnostjo in konkurenčnostjo, ne pa slepo prevzeli ameriški pristop.
- POGLED NAPREJ
Postopek pred devetim prizivnim sodiščem bo trajal. Vmes ni pričakovati, da bi se ameriški uvozni embargo kar razblinil; sodišča so pri vprašanjih nacionalne varnosti navadno previdna, še posebej, ko nastopajo usklajeno različne agencije in Bela hiša.
Bolj verjeten je delni izid: sodišče bi lahko omejilo pooblastila FCC ali kritiziralo pomanjkljivosti v postopku, kar bi komisijo prisililo v jasnejša pravila in bolj transparenten sistem pritožb. To bi bil pomemben signal tudi za EU, kjer se prav tako oblikujejo sezname »tvegane« opreme.
V prihodnjih mesecih velja spremljati tri stvari. Prvič, kako intenziven bo ameriški pritisk na zaveznike v Natu in EU, naj sprejmejo podobne omejitve za kitajske drone. Drugič, kako bo DJI tehnično odgovarjal na očitke – z več obdelave podatkov na napravi, lokalnim shranjevanjem in strogim ločevanjem kitajske in tujih oblačnih infrastruktur. Tretjič, ali bodo evropski in ameriški tekmeci sploh sposobni zapolniti vrzel v ponudbi; če bodo cene in zmogljivosti zaostajale, se bo politika težje izognila pritisku domačih uporabnikov.
Za Slovenijo in širšo regijo je to tudi priložnost. Startupi v Ljubljani, Mariboru ali Zagrebu, ki razvijajo specializirane senzorje, programsko opremo za načrtovanje poletov ali rešitve za javno varnost, lahko lažje vstopijo v globalne verige. A le, če evropska pravila ostanejo dovolj odprta za inovacije – ne glede na to, ali prihajajo iz Shenzhena, Berlina ali Ljubljane.
- SKLEP
Spor DJI‑ja z ameriško FCC ni zgolj vprašanje, kateri dron boste lahko kupili naslednje leto. Gre za to, kdo in na kakšni podlagi bo v prihodnje odločal, katera povezana strojna oprema je »sprejemljivo varna«. ZDA jasno uporabljajo varnostne argumente tudi kot vzvod industrijske politike. Evropa se bo morala odločiti, ali bo sledila izvorno temelječim prepovedim ali pa bo vztrajala pri dokazljivo utemeljenih, tehnološko nevtralnih pravilih. Kakšen zračni prostor – in kakšen digitalni trg – si želite vi?
