Panasonic prepusti televizorje Skyworthu: konec japonske TV-ere, začetek dobe platform
Za marsikoga, ki je nekoč občudoval Panasonicove plazme, je ta teden bolj kot novica videti kot nekrolog. Zadnji veliki japonski proizvajalci se praktično umikajo iz dejanske proizvodnje televizorjev in proizvodne hale prepustili kitajskim in korejskim velikanom. A to ni le nostalgija. Gre za zelo konkreten signal, da je strojna oprema postala nizkodobična roba, prava moč pa je v programski opremi, podatkih in logistični skali. V nadaljevanju analiziramo, kaj Panasonicov dogovor s Skyworthom v resnici pomeni, kdo pridobi, kaj to pomeni za Evropo in kako se v to sliko umeščajo tudi slovenski uporabniki.
Novica na kratko
Kot poroča Ars Technica, Panasonic ne bo več sam proizvajal svojih televizorjev. Proizvodnjo, trženje in prodajo televizorjev z blagovno znamko Panasonic prevzema kitajsko podjetje Skyworth s sedežem v Shenzhenu.
Skyworth sodi med večje svetovne proizvajalce TV-jev. Raziskovalno podjetje Omdia ga je v prvem četrtletju 2025 uvrstilo med pet največjih znamk po prihodkih od prodaje televizorjev. Novo partnerstvo zajema ZDA in Evropo, kjer podjetji merita na dvomestni tržni delež.
Panasonic bo po navedbah še naprej zagotavljal strokovno znanje, nadzor kakovosti in soustvarjanje vrhunskih OLED modelov, medtem ko Skyworth prevzema prodajo, logistiko in večino operativnega dela. Podpora je obljubljena za vse Panasonicove televizorje, prodane do marca 2026, ter za nove modele Skyworth–Panasonic, ki bodo na voljo od aprila naprej.
Dogovor je zadnje dejanje dolgotrajnega umika Japoncev iz TV-posla: Panasonic je opustil plazme leta 2014, do 2016 zapustil ameriški TV-trg, leta 2021 outsourcal proizvodnjo in se šele pred kratkim vrnil v ZDA z vrhunskimi modeli.
Zakaj je to pomembno
Ne gre zgolj za prilagoditev dobavne verige, temveč za priznanje, da ekonomika televizorjev Panasonicu več ne dela usluge. TV-posel je postal brutalno konkurenčen, z nizkimi maržami in koncentriran v rokah nekaj igralcev z izjemnim obsegom. Korejska proizvajalca Samsung in LG ter kitajske skupine, kot so TCL, Hisense in Skyworth, danes obvladujejo večino svetovnega trga.
Kratkoročno Panasonic zmaguje tako, da se znebi kapitalsko zahtevne proizvodnje, obenem pa monetizira svojo blagovno znamko in znanje o kakovosti slike. Postaja neke vrste premium nalepka na vrhu kitajske industrijske mašinerije. Skyworth pa v zameno dobi takojšnjo kredibilnost na zahodnih trgih, kjer lastna znamka še ni močno zasidrana, posebej v Evropi in ZDA, ter lažji dostop do uveljavljenih distribucijskih kanalov.
Izgubljajo predvsem tisti, ki so z japonsko blagovno znamko povezovali tudi japonsko proizvodnjo in inženiring. Realnost je, da množična proizvodnja TV‑jev na Japonskem praktično ne obstaja več. Posledično so izgubljena tudi industrijska delovna mesta, preostale manjše znamke pa se bodo še težje prebijale brez velikih obsegov ali močne blagovne znamke za licenciranje.
Strateško gledano to potrjuje širši premik: proizvajalci se delijo na dve skupini – lastnike blagovnih znamk, dizajna, uporabniške izkušnje in na drugi strani specialiste za proizvodnjo in panele. Panasonic se sedaj odločno seli v prvo skupino.
Širša slika
Da bi razumeli ta korak, moramo pogledati tri povezane trende.
Prvič, trg televizorjev je že leta ujet v počasno rast in stalni cenovni pritisk. Večje diagonale, 4K, 8K, HDR – vsaka tehnologija je nekaj časa spodbujala menjavo naprav, a se je tudi hitro skomercializirala. Ko solidne 65‑palčne 4K HDR naprave kitajskih znamk pridejo na trg po nizki ceni, je za klasičnega proizvajalca z višjimi stroški zelo težko upravičiti visoko premijo samo s strojno opremo.
Drugič, težišče se je premaknilo s panela na platformo. Operacijski sistemi pametnih TV‑jev – Android TV / Google TV, webOS, Tizen, Roku OS – danes določajo uporabniško izkušnjo, ekosistem aplikacij in vse bolj tudi poslovni model. Podatki o gledanju, oglasni prostor in plačane pozicije na domačem zaslonu so pogosto pomembnejši od marže na samem zaslonu. To pa daje prednost podjetjem, ki obvladajo oglaševalsko tehnologijo, podatkovna partnerstva in razvoj programske opreme, ne le proizvodnje.
Tretjič, priča smo širšemu preoblikovanju japonske elektronike. Kot navaja Ars Technica, so se Sharp, Toshiba, Hitachi in Pioneer že prej umaknili iz neposredne proizvodnje TV‑jev, večinoma prek licenčnih dogovorov. Tokijsko Sony je letos večinski delež svojega TV in hišnega zabavnega poslovanja prodalo TCL‑u. Panasonicova poteza tako ni odstopanje, temveč zadnji večji domino.
V tej perspektivi je zavezništvo Panasonic–Skyworth del globalnega vzorca: središče proizvodnje TV‑jev se je preselilo na Kitajsko in v Južno Korejo, vloga Japonske pa se krči na nišne komponente, profesionalne zaslone in licenciranje blagovnih znamk.
Evropski in slovenski vidik
Za evropske in slovenske uporabnike Panasonicov logotip ne bo več pomenil bistveno drugačne dobavne verige kot pri Skyworthu, TCL‑ju ali Hisenseu. Mnogi modeli bodo delili podobne panele, čipe in celo operacijske sisteme – razlike bodo v nastavitvah slike, oblikovanju in poprodajni podpori.
Regulativno gledano to še močneje povezuje kitajsko proizvodnjo z evropskimi pravili o podatkih. Pametni televizorji so eni najbolj podatkovno lačnih kosov elektronike v dnevni sobi. V skladu z GDPR, Aktom o digitalnih storitvah (DSA) in tudi z nastajajočim Aktom o umetni inteligenci je vsako profiliranje, oglaševanje in vedenje trgovin z aplikacijami znotraj EU strogo regulirano, ne glede na poreklo strojne opreme. Ker Panasonic ostaja vpleten v programsko opremo in kakovost, ga evropski regulatorji ne bodo obravnavali kot pasivnega licencodajalca.
Za slovenske distributerje in trgovce (Big Bang, Harvey Norman, Merkur in drugi) lahko dogovor pomeni bolj konkurenčne Panasonicove modele srednjega in višjega razreda po nižjih nabavnih cenah, posledično pa tudi več pritiska na druge znamke. Po drugi strani pa to krepi konsolidacijo: na polici je veliko logotipov, dejanskih proizvajalcev pa je vedno manj.
Domači proizvajalci TV‑jev sicer ne obstajajo, a za slovenska podjetja, ki razvijajo aplikacije in storitve za pametne TV‑je ali oglaševanje na njih, pomeni večjo odvisnost od platform, ki jih obvladujejo globalni igralci – in kjer bo treba še bolj paziti na skladnost z evropskimi pravili.
Pogled naprej
Pričakovati je, da bodo prvi Skyworth‑ovi Panasonicovi modeli za Evropo in ZDA stavili na dva stebra: vrhunske OLED zastavonoše, soustvarjene z japonskimi inženirji, ter agresivno cenovno postavljene modele srednjega razreda na Android TV / Google TV ali podobnih platformah.
Če bo partnerstvo uspešno, se lahko Panasonicov TV-posel stabilizira kot vitkejše, bolj dobičkonosno podjetje, osredotočeno na vrednost blagovne znamke, obdelavo slike in odnose z ponudniki vsebin. Če ne – denimo zaradi težav s kakovostjo, slabimi posodobitvami programske opreme ali geopolitičnih napetosti, ki bi prizadele kitajsko dobavno verigo – lahko Panasonic še pospeši popoln izhod in televizorje preoblikuje v čisto licenčni posel.
Za Skyworth uspeh v EU ni samoumeven. V bolj zasebnostno občutljivih državah – Nemčija, Avstrija, pa tudi Slovenija – bo moral podjetje dokazati, da resno jemlje varovanje podatkov in varnost, obenem pa igrati igro oglaševanja in monetizacije podatkov, ki danes poganja ekonomiko pametnih TV‑jev. Konkurenca drugih kitajskih znamk, kot sta TCL in Hisense, ki že intenzivno gradita blagovno znamko v regiji, bo huda.
V naslednjih dveh do treh letih bo vredno spremljati, kako jasno bo Panasonic označeval poreklo naprav, kako hitro bodo prihajale posodobitve programske opreme in ali bo kakovost slike ostala resnična konkurenčna prednost. Zanimivo bo tudi, ali bo EU pametne televizorje začela obravnavati bolj podobno pametnim telefonom – z ostrejšimi pravili glede sledenja, prednaloženih aplikacij in privzetih storitev.
Spodnja črta
Panasonicov prenos proizvodnje televizorjev na Skyworth simbolno zapira poglavje japonske dominacije v dnevni sobi in potrjuje zmago obsega ter programske opreme nad proizvodnim ponosom. Uporabniki lahko dobijo več funkcij in nižje cene, v zameno pa manj preglednosti nad tem, kdo v resnici nadzira njihove naprave in podatke. Pravo vprašanje ni več, kateri logotip je na TV‑ju, ampak kateri ekosistem – in katera pravila – tečejo v ozadju.
