Menjava SIM kartice je bila nekoč 30‑sekundno opravilo. Izvlečete režo, zamenjate košček plastike, vklopite telefon, konec zgodbe.
Za Ryana Whitwama, starejšega tehnološkega novinarja pri Ars Technici, je prehod na eSIM leta 2025 to rutino spremenil v skoraj uro čakanja v trgovini T‑Mobile. In v precej trezen opomnik, kako krhko je vse postalo, ko vam telefonska številka služi kot ključ do digitalnega življenja.
V članku, objavljenem 29. decembra 2025, Whitwam brez olepševanja zapiše: eSIM je moral preizkusiti zaradi Pixel 10 – in zdaj mu je žal.
Od »kreditne kartice« do čipa, prilotanega na ploščo
SIM kartice so z nami od 90. let. Začele so kot kosi plastike v velikosti kreditne kartice, nato so se zmanjševale: miniSIM, microSIM in danes nanoSIM, približno velikosti nohta na mezincu.
Kljub temu je v notranjosti pametnih telefonov vsak milimeter dragocen. Leta 2016 se je pojavil standard eSIM. Namesto odstranljive kartice dobite programabilen čip, prilotan na vezje. Ta:
- lahko shrani več SIM profilov,
- omogoča preklop linij prek programske opreme,
- zasede približno polovico prostora reže za SIM,
- ga nihče ne more fizično ukrasti iz telefona.
Zaradi tega pri proizvajalcih telefonov pada SIM reža.
Apple je prvi resno pritisnil na plin: z iPhonom 14 je v ZDA uporabnike prisilil v eSIM. Pri iPhonu 17 se to pozna tudi v specifikacijah – mednarodna različica z režo za SIM ima manjši akumulator kot eSIM‑only model, razlika je približno 8 odstotkov, piše Whitwam.
Google je čakal dlje. A z letošnjo serijo Pixel 10 so ameriški modeli ostali brez fizične reže in so samo še eSIM. Za razliko od Appla pa Google dodatnega prostora ni izkoristil za večji akumulator ali drugo očitno nadgradnjo. Reža je šla, koristi pa praktično ni.
Android je bil na papirju pripravljen: sistemska orodja za prenos in prenos eSIM profilov, par tapov, skeniranje kode in že deluje.
V praksi pa se je pri Whitwamu hitro pokazalo, kaj se zgodi, ko gre nekaj narobe.
Dvakrat v treh mesecih brez številke
Kot recenzent telefonov je Whitwam leta preživel v nenehnem menjanju aparatov, včasih skoraj vsak dan. V »neštetih menjavah naprav« mu fizična SIM ni naredila niti enega resnega problema.
Potem je prišel Pixel 10. Fizično kartico je moral zamenjati za eSIM. V treh mesecih, ko je moral svojo številko prek eSIM prenesti le nekajkrat, pa se je zgodilo dvoje zastojev – številka je obakrat obtičala nekje vmes.
Prvič je bilo še znosno. Bil je prijavljen v aplikacijo T‑Mobile. Po nekaj minutah dopisovanja s podporo mu je operater na daljavo potisnil nov eSIM. Brez obiska trgovine, le sitnost.
Drugič je bil brez sreče. V aplikacijo ni bil prijavljen.
Ko operater preverja vašo identiteto, večinoma naredi isto: pošlje SMS kodo. Če vam eSIM ne deluje in številka ni aktivna, teh SMS‑ov nikoli ne dobite. Brez SMS‑a ni prijave. Brez prijave ni načina, da zahtevate nov eSIM.
Edina možnost je bil odhod v fizično trgovino, kjer so mu uslužbenci naložili elektronsko SIM kartico. Opravilo, ki bi z nanoSIM trajalo »30 sekund igranja s koščkom plastike«, se je spremenilo v približno uro čakanja v poslovalnici.
To je jedro njegovega obžalovanja: ne to, da eSIM obstaja, temveč da so operaterji zgradili sistem, kjer vse visi na SMS‑u – točno takrat, ko je vaša številka v okvari.
Telefonska številka kot slab glavni ključ
Veliko vas ima isto telefonsko številko že desetletje ali več. Ni samo kanal za klice in sporočila, ampak tudi dokaz identitete.
Whitwam našteje: banke, aplikacije za sporočanje, kripto borze, celo uredniški sistem Ars Technice in sami operaterji se zanašajo na SMS kot drugi faktor. Ti kodi po SMS‑u niso posebej varni, eSIM pa doda še en način, kako lahko vse odpove.
Če izgubite dostop do številke, ne ostanete le brez klicev. Zaprta so lahko tudi ključna vrata do vaših računov.
Pri fizični SIM je okvara redka, razen če kartico fizično poškodujete. Menjava med telefoni traja nekaj sekund in le redko zahteva klic operaterju. Po Whitwamovih besedah je fizična SIM »praktično neuničljiva«.
eSIM pa je programska oprema. Prenos lahko zataji, profil se lahko poškoduje, vsaka rešitev pa je odvisna od iste številke, ki trenutno ne dela.
SMS kot temelj zaupanja mora v pokoj
Rešitev ni v tem, da bi opustili dvostopenjsko prijavo. Telefonska številka je preprosto preveč pomembna – in preveč ranljiva –, da bi ostala nezaščitena.
Težava je v tem, da operaterji uporabljajo SMS kot glavni ključ do vašega računa. Če ta ključ temelji na delujočem eSIM, vas vsaka napaka lahko pusti odrezane.
Če je prihodnost brez fizične kartice res neizogibna, bi moral obstajati boljši način, kako potrditi lastništvo številke, ko eSIM odpove. Česarkoli že se bodo domislili, privzeti SMS ne bi smel biti več prva izbira.
Google Fi pokaže, da se da tudi drugače
Ena od svetlih točk v njegovem članku je Google Fi.
Pri Fi lahko eSIM prenesete kadarkoli prek aplikacije. Dostop je vezan na vaš Google račun, ne na že delujočo številko. Varnost računa pa temelji na Google Authenticatorju, passkeyih, potisnih obvestilih in naprednih nastavitvah za zahtevnejše uporabnike.
Po Whitwamovih besedah je to »nekako najboljše, kar trenutno obstaja za potrošnike«. Ni popolno, pomeni pa, da vas hroščeč eSIM precej težje zaklene iz vseh storitev hkrati.
Je 8 % baterije vrednih vseh teh kompromisov?
V zadnjem desetletju smo se že poslovili od 3,5‑mm izhoda za slušalke. Potem še od microSD rež. Zdaj so na vrsti reže za SIM.
Pri iPhonu 17 je nagrada približno 8 odstotkov večja baterija. Pri Pixelu 10 ni vidnih strojnih koristi. Za nekatere bo udobje daljinskega vklopa številke pretehtalo nad tveganji.
Če pa pogosto menjate telefone, veliko potujete ali za delo uporabljate prijavo s SMS‑om, je Whitwamova izkušnja jasen opomin.
Preden operaterji dokončno ubijejo tisti »majhen košček plastike«, bodo morali zgraditi postopke za obnovitev računa, ki niso odvisni od stvari, ki se je pravkar pokvarila. Do takrat pa boste morda tudi vi presenetljivo pogrešali staro režo za nanoSIM.
