Netflix poskuša ameriške senatorje prepričati, da bo prevzem pretočnega in studijskega dela Warner Bros. Discovery (HBO Max) dober za gledalce. Na protimonopolnem zaslišanju je soupravljavec Ted Sarandos ponavljal preprosto sporočilo: več vsebine za manj denarja, in če vam bo kdaj predrago, se lahko z eno potezo odjavite. To zveni pomirjujoče, a elegantno obide ključno vprašanje. Ni bistveno, ali se lahko zlahka odjavite – bistveno je, koliko dejanske izbire vam po takšni združitvi sploh še ostane. Ta posel govori o moči, ne o uporabniškem vmesniku.
2. Novica na kratko
Kot poroča Ars Technica, je soupravljavec Netflixa Ted Sarandos nastopil pred protimonopolnim pododborom ameriškega senatnega pravosodnega odbora, kjer je branil načrtovani prevzem pretočnih storitev in filmskih studiev Warner Bros. Discovery, vključno z HBO Max. Netflix je trenutno največja naročniška pretočna storitev (SVOD) na svetu z okoli 301,6 milijona naročnikov (januar 2025), WBD pa tretja s približno 128 milijoni uporabnikov HBO Max in v manjši meri Discovery+.
Sarandos je poudarjal, da sta storitvi »komplementarni« in da približno 80 odstotkov naročnikov HBO Max hkrati plačuje za Netflix. Trdil je, da bo združena storitev ponudila več vsebine po nižji učinkoviti ceni na uro gledanja ter navedel oceno, da naročniki Netflixa plačajo približno 0,35 USD na uro gledanja, pri čemer je primerjalno omenil precej višjo številko za Paramount+. Zmanjševanje skrbi glede monopola je utemeljeval z večjim deležem YouTuba pri gledanju na TV zaslonih ter močno konkurenco Googla, Appla in Amazona. Netflix je predstavil gotovinski prevzem v vrednosti 72 milijard dolarjev (skupna vrednost približno 82,7 milijarde), medtem ko Paramount zasleduje sovražni prevzem celotnega WBD v višini okoli 108,4 milijarde dolarjev.
3. Zakaj je to pomembno
Jedro Netflixovega argumenta je na prvi pogled privlačno: če vam cena ne ustreza, se preprosto odjavite. V klasični protimonopolni logiki naj bi nizki stroški zamenjave ščitili potrošnike. Toda pri streamingu pravi strošek ni klik za preklic – temveč izguba dostopa do kulturnih vsebin.
Če bi ena sama družba obvladovala tako Netflix kot HBO, bi imela izjemen vpliv nad serijami in filmi, ki definirajo javni pogovor. To je mehka moč: odločanje, kaj se financira, koliko časa je na voljo, v katerih državah in pod kakšnimi pogoji so ustvarjalci plačani. Tudi če se lahko kot uporabnik vsak mesec odjavite, je odhod iz združene knjižnice bistveno bolj boleč.
Sarandosova lastna številka – da 80 odstotkov naročnikov HBO Max že ima Netflix – ima dve plati. Res kaže, da sta storitvi danes dopolnjujoči. A hkrati pomeni, da bi združitev takoj zmanjšala izbiro za najvrednejši segment trga: uporabnike, ki plačujejo za več storitev. Ko nadzorujete glavnino njihovih »must‑see« vsebin iz dveh vodilnih blagovnih znamk, je skušnjava postopnega dvigovanja cen očitna.
Tišja žrtev je pogajalska moč na drugi strani mize. Scenaristi, igralci, neodvisni studii in celo proizvajalci naprav izgubijo vzvod, ko en sam kupec obvladuje večino premijske vsebine. To lahko zatre raznolikost, poveča standardizacijo in še več ustvarjalnega tveganja prenese na manjše igralce. Dolgoročno potrošniki ne plačajo le več; dobijo tudi manj nenavadnih, eksperimentalnih projektov, ki ne ustrezajo algoritmom – izguba, ki je statistika »cena na uro« sploh ne zajame.
4. Širši kontekst
Predlagani prevzem se dogaja sredi drugega velikega vala konsolidacije v svetu streaminga. Prvi val je bil gradnja lastnih platform (Disney+, HBO Max, Paramount+, Peacock). Drugi val je pospravljanje kaosa: preveč aplikacij, preveč dolgov in umirjanje rasti naročnikov po pandemiji.
WBD je že prestal eno bolečo integracijo po izstopu iz AT&T. Videli smo agresivne reze, umike vsebin ter spremembe licenciranja, ki so zmedli uporabnike in razjezili ustvarjalce. Prevzem s strani Netflixa bi pomenil še en obrat v spirali konsolidacije – tokrat bi se največji SVOD na svetu zlil z enim najmočnejših hollywoodskih studiev.
Zgodovina kabelske industrije ponuja opozorilno zgodbo. Ko so se združevali kabelski operaterji in studii (na primer Comcast–NBCUniversal), so regulatorjem obljubljali nižje cene in boljše pakete. V praksi so računi gospodinjstev v ZDA rasli, spori glede programov so ostali, zadovoljstvo naročnikov pa je zastalo. Streaming je moral biti izhod iz tega modela, a ga v resnici tiho poustvarja v obliki aplikacij in naročnin.
Tudi konkurenca ne stoji pri miru. Disney ponovno povezuje Disney+, Hulu in ESPN+, Amazon prepleta Prime Video z osnovno naročnino Prime, Apple subvencionira Apple TV+ z zaslužki od naprav in paketa Apple One, YouTube pa povečuje delež gledanja na televizorjih s klasičnimi oglasi in YouTube TV. V tem kontekstu Netflixovo sporočilo »mi smo manjši, saj je YouTube večji« zveni precej selektivno. Industrija se premika proti peščici vertikalno integriranih velikanov z lastnimi ograjenimi vrtovi.
Združitev Netflix–HBO bi ta trend pospešila. Manj je videti kot obramba pred konkurenco in bolj kot poskus, da se zaklene prihodnost, v kateri majhen klub tehnološko‑medijskih konglomeratov določa pravila globalne zabave.
5. Evropski in slovenski vidik
Za Evropo – in tudi za Slovenijo – ni ključno le vprašanje cene, temveč pluralnosti. EU je leta gradila regulativni okvir prav zato, da se prepreči pretirana koncentracija kulturnega vpliva. Direktiva AVMS določa kvote evropskih vsebin in obveznosti vlaganja v lokalne produkcije, Digital Markets Act pa jasno sporoča, da Bruselj velikim platformam ne bo zgolj zaupal na lepe oči.
Združeni Netflix–HBO bi v številnih državah EU postal privzeti ponudnik premijskih serij in filmov; v Sloveniji že danes Netflix in HBO Max zasedata vrh trga, medtem ko so lokalne storitve in ponudbe telekomov precej manjše. To lahko pomeni manj resnih kupcev za slovenske in regionalne vsebine, trše pogodbe za producente v Ljubljani ali Zagrebu in večji pritisk na javne RTV‑hiše ter manjše igralce.
Po drugi strani bi tak velikan imel kapital za bolj ambiciozne evropske originale – od skandinavskih kriminalk do balkanskih žanrskih serij – in možnost, da jih globalno distribuira. Tveganje je, da uredniške odločitve še bolj podredijo globalnim algoritmom in ameriški logiki trga, ne pa lokalnim kulturnim prioritetam.
Eksplicitno: tudi če ameriški regulatorji posel odobrijo, bo moral skozi sito Evropske komisije in nacionalnih organov za varstvo konkurence, glede na prihodke kombinirane družbe v EU. Ti lahko zahtevajo zaveze glede naložb v lokalne vsebine, transparentnosti priporočilnih algoritmov ali celo strukturne pogoje. V Sloveniji, kjer se že razpravlja o obdavčitvi globalnih platform in kvotah za domačo produkcijo, bi tak prevzem te razprave še zaostril.
6. Pogled naprej
Možnih scenarijev je več. Najbolj dramatičen bi bil popoln veto v ZDA ali EU, z obrazložitvijo, da združitev največje pretočne platforme s tekmecem iz prve trojice in velikim studiem presega sprejemljive meje koncentracije. Tak razplet ni nemogoč, a tudi ne najbolj verjeten, saj Netflix močno poudarja konkurenco z YouTubom, Amazonom in drugimi velikani.
Bolj realističen je dolgotrajen postopek s pogajanji o pogojih. Pričakujemo lahko »vedenjske« zaveze – na primer obljube, da bodo cene določen čas stabilne, da HBO vsebine ne bodo čez noč izginile z konkurenčnih platform v Evropi ali da bodo pogodbe z lokalnimi producenti ostale primerljive. Strožje strukturne zahteve, kot bi bila odprodaja določenih kanalov ali regionalnih enot, bi bile za Netflix težje sprejemljive, a v EU niso izključene.
Za gledalce v Sloveniji in širši regiji bo kratkoročna posledica verjetno več zmede kot prihrankov: preimenovanja storitev, spremembe aplikacij, premeščanje kataloga, novi paketi z oglasi in brez njih. Obljubljeno »več za manj« se skoraj nikoli ne zgodi čez noč; zgodovina medijskih združitev kaže, da se cene dolgoročno praviloma zvišujejo.
V naslednjih 12–24 mesecih bo smiselno spremljati: kako hitro raste povprečni prihodke na uporabnika (ARPU), kako pogosto se dvigujejo cene brez oglasov ter ali Netflix začne agresivneje zaklepati HBO katalog v ekskluzivo. Če bi se – proti pričakovanjem – uveljavila višja ponudba Paramounta, bi sledil povsem drugačen scenarij konsolidacije, z novim kroženjem pravic in morebitnimi dodatnimi prestrukturiranji na evropskih trgih.
7. Bistvo zgodbe
Netflix pri obrambi prevzema HBO Max poudarja priročno resnico – odjava je preprosta – in zanemarja težjo: dejanska izbira se zmanjšuje. Združitev največjega streamerja z enim najmočnejših studiev bo okrepila enega samega vratarja na trgu, ki se že zdaj nagiba k peščici velikanov. Regulatorji v ZDA in EU bi morali geslo »en klik za odjavo« obravnavati kot dimno zaveso in se osredotočiti na dolgoročno raznolikost, cenovno moč in kulturni pluralizem. Ključno vprašanje za vas kot gledalce je preprosto: koliko podjetij bi smelo imeti v lasti vaše večere?
