Ko zmanjka ne grafičnih kartic, ampak elektrike
Lani so vsi govorili o pomanjkanju grafičnih kartic. V naslednjih letih bo glavna tema pomanjkanje zanesljive elektrike. Googlov novi vložek v podjetje Redwood Materials ni le še ena »zeleno obarvana« naložba, temveč zelo konkreten poskus, kako zagotoviti energijo za prihodnje centre umetne inteligence.
V nadaljevanju analiziramo, zakaj se Google in Nvidia vmešavata v recikliranje baterij, kako drugi življenjski cikel baterij spreminja ekonomiko podatkovnih centrov, kaj to pomeni za Evropo in Slovenijo ter zakaj postajajo baterijski sistemi nova strateška infrastruktura – nekakšni »energetski podatkovni centri«.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je ameriško podjetje Redwood Materials razširilo svoj krog financiranja serije E na 425 milijonov dolarjev. Prvotni krog, objavljen oktobra in voden s strani sklada Eclipse, je zdaj dobil nove strateške vlagatelje, med njimi Google. V krogu sodeluje tudi Nvidiin sklad NVentures ter obstoječa vlagatelja Capricorn in Goldman Sachs.
Po navedbah TechCruncha novi vložek vrednoti Redwood na več kot 6 milijard dolarjev po naložbi in skupni znesek zbranega kapitala dviga na približno 4,9 milijarde dolarjev. Podjetje, ki ga je ustanovil nekdanji Tesla CTO JB Straubel, je začelo kot recikler baterij za električna vozila in potrošniško elektroniko ter iz odpadnih baterij pridobiva litij, nikelj in druge kovine.
V zadnjem letu je Redwood zagnal poslovno enoto »Redwood Energy«, ki rabljenim baterijskim sklopom daje drugo življenje v obliki stacionarnih hranilnikov energije. Ti sistemi lahko delujejo kot mikroomrežja za napajanje centrov za umetno inteligenco in velikih industrijskih objektov. TechCrunch navaja, da Redwood obdeluje več kot 70 % odsluženih baterijskih sklopov v Severni Ameriki in do leta 2028 cilja na 20 GWh omrežno‑merilnih hranilnikov.
Zakaj je to pomembno
To financiranje ni le še en krog v »klima‑techu«, ampak jasen signal, kje veliki igralci v resnici vidijo največje tveganje za rast umetne inteligence. Ozko grlo se seli od čipov k energiji: do zanesljive, cenovno sprejemljive in nizkoogljične elektrike.
Za Google in Nvidio je vložek v Redwood zavarovanje pred tem tveganjem. Če pričakujete eksponentno rast AI‑delovnih obremenitev, imate dve možnosti: zanašate se na počasne nadgradnje elektroenergetskih omrežij ali pa začnete energijo delno vertikalno integrirati. Drugo življenje baterij, nameščenih ob podatkovnih centrih, prinaša tri ključne prednosti:
- Kapaciteta: dodatno računsko moč lahko gradijo na lokacijah, kjer bi jih omrežna priključna moč sicer omejevala.
- Stroški: zgladijo porabo in se izognejo najdražjim konicam v omrežju – kar je pri treniranju velikih modelov izjemno pomembno.
- Ogljični odtis: shranjujejo odvečno energijo iz sonca in vetra ter zmanjšujejo potrebo po fosilnih rezervah, kar pomaga pri neto ničelnem cilju.
Redwood se z novo dejavnostjo premika višje v verigi vrednosti. Golo recikliranje je reguliran, nizko maržen posel. Postavitev celovitih mikroomrežij za stranke tipa Google je bližje infrastrukturnemu poslu z dolgoročnimi pogodbami. Če mu uspe, Redwood ne bo več percepiran kot »odpadkarsko« podjetje, temveč kot ključni dobavitelj za rast AI‑infrastrukture.
Poraz izgubljajo klasične elektro družbe in omrežni operaterji, ki so računali, da bodo podatkovni centri vedno ujeti kupci brez alternativ. Če bodo večje lokacije opremljene z velikimi hranilniki za lastnim števcem, bodo tradicionalni modeli načrtovanja in obračunavanja omrežnin pod pritiskom.
Širša slika: AI, energija in krožno gospodarstvo
Redwoodov premik se lepo vklaplja v tri širše trende.
1. Umetna inteligenca ruši stare energetske projekcije.
V ZDA in Evropi so elektro podjetja v zadnjih dveh letih močno popravila navzgor svoje napovedi porabe v podatkovnih centrih. Veliki jezikovni modeli in generativna AI so bistveno bolj energetsko intenzivni kot »stari« oblačni servisi. Novo proizvodnjo, daljnovode in transformatorske postaje pa gradimo v časovnih okvirih desetletja, ne startupa. Podjetja, ki lahko v nekaj letih »proizvedejo« kvazi‑omrežno kapaciteto z baterijami, postajajo zelo zanimiva.
2. Drugo življenje baterij končno dobiva velik, konkreten trg.
O tem, da bodo izrabljenim EV‑baterijam našli drugo, stacionarno uporabo, govorimo že več kot desetletje. Težava je bila vedno v logistiki, varnosti in zaupanju financerjev. Redwood ima tri prednosti: dostop do velikega toka odsluženih sklopov, tehnično znanje iz recikliranja in dovolj kapitala, da lahko standardizira, certificira in zavaruje te sisteme za zahtevne kupce, kot so operaterji podatkovnih centrov.
3. Krožne dobavne verige postajajo realnost.
Redwood je začel pri materialih – zapiranju zanke pri litiju, niklju in kobaltu. Z Redwood Energy zdaj zapira tudi zanko pri sami strojni opremi: baterijo ujame na začetku ( prek katodnih materialov), na koncu (prek recikliranja) in vmes v drugem življenjskem ciklu. To je kombinacija, ki razveseljuje regulatorje in zaklepa velike stranke, ki potrebujejo sledljivost in ESG poročanje.
Na trgu se Redwood tako postavlja ob bok Teslinim Megapackom, kitajskim proizvajalcem tipa CATL ter številnim razvojnim podjetjem za hranilnike energije. Njegova posebnost pa je dostop do surovine: prvo predkupno pravico na večini odsluženih baterijskih sklopov v Severni Ameriki – to je prednost, ki je čisti ponudniki hranilnikov nimajo.
Evropski in slovenski kot
Za Evropo je ta zgodba zelo aktualna: AI‑ambicije trčijo ob omejena omrežja in ostre podnebne cilje.
Podatkovni centri se koncentrirajo na Irskem, v Nizozemski, Nemčiji in na severu Evrope. V več teh regijah se že soočajo z omejitvami priključne moči in lokalnim odporom. Irski regulator je skoraj ustavil nove priključitve okoli Dublina, na Nizozemskem so mega‑projekti pod političnim pritiskom.
EU hkrati forsira elektrifikacijo (EV, toplotne črpalke) in digitalizacijo (AI, oblak). Nova Uredba o baterijah zahteva visoke stopnje recikliranja in sledljivosti, zeleni dogovor in paket »Pripravljeni na 55« pa zavezujejo k hitremu zmanjšanju emisij. Drugo življenje baterij se lepo ujema s temi cilji: pomaga stabilizirati omrežja z velikim deležem obnovljivih virov, podaljšuje življenjsko dobo uvoženih surovin in omogoča širitve podatkovnih centrov z manjšim ogljičnim odtisom.
Za Slovenijo je zgodba dvojno zanimiva. Prvič, ker imamo ambicije na področju AI in oblaka, a majhno in že obremenjeno omrežje. Razpršeni hranilniki energije bi lahko razbremenili kritične točke in omogočili več lokalnih podatkovnih kapacitet, tudi v povezavi z jedrsko razpravo (drugi blok Krško). Drugič, ker imamo na področju baterijskega razvoja in avtomobilske industrije (npr. dobavitelji za evropske OEM) znanje, ki bi ga lahko povezali z recikliranjem in drugim življenjem baterij.
Vprašanje za evropske odločevalce pa je podobno kot pri čipih: ali bomo tudi pri hranilnikih, ki poganjajo naše podatkovne centre, popolnoma odvisni od ameriških in azijskih akterjev, ali bomo gradili lastno industrijsko verigo?
Pogled naprej
V naslednjih letih se bo okoli Redwooda odvijalo nekaj ključnih scenarijev, ki jih velja spremljati.
Standardizacija rešitev. Ali bo Redwoodu uspelo iz raznolikih rabljenih EV‑baterij narediti modularne, certificirane »gradnike«, ki jih lahko Google, Microsoft in drugi ponovljivo nameščajo? Če ne, bo drugi življenjski cikel ostal niša.
Poslovni modeli. Bo Redwood predvsem prodajal opremo ali bo hranilnike tudi sam upravljal in prodajal energijo kot storitev? Druga možnost ga približa energetskim podjetjem z dolgoročnimi prihodki, a tudi z več regulacije.
Regulativa in lokalne skupnosti. Velike baterijske postaje ob podatkovnih centrih bodo pod drobnogledom gasilcev, inšpektorjev in občin. V EU bo ključna skladnost z novo baterijsko uredbo, direktivo o industrijskih emisijah in načrti omrežnih operaterjev.
Konkurenčni odziv. Evropski reciklerji in proizvajalci baterij bodo skoraj zagotovo iskali podobna partnerstva z operaterji podatkovnih centrov in telekomi. Tudi klasična energetska podjetja in naftni velikani, ki se rebrandirajo v »integrirane energetske družbe«, ne bodo mirovali.
V realnosti bomo v naslednjih 2–3 letih verjetno videli le nekaj zastavnih projektov – napredne kampuse z lokalnimi hranilniki, soncem in morda celo lastno proizvodnjo. Do konca desetletja pa bo čuden tisti podatkovni center, ki bo imel gigavate procesne moči, a ne bo imel resnega hranilnika energije na dvorišču.
Spodnja črta
Googlov vložek je Redwood iz nišnega reciklažnega prvaka prestavil v samo središče tekme za AI‑infrastrukturo. Sporočilo je jasno: če je AI nova nafta, je zanesljiva, nizkoogljična elektrika nova cevovodna mreža – in drugo življenje baterij je eden najhitrejših načinov, da jo zgradimo. Odprto vprašanje za evropske bralce pa je, ali smo pripravljeni, da isti krogi, ki obvladujejo naše podatke, obvladujejo tudi napajanje digitalne hrbtenice naših gospodarstev.
