1. Naslov in uvod
Ko razmišljamo o vesolju, si predstavljamo rakete in satelite, zelo redko pa antene na tleh. Toda prav tam, v tako imenovanem zemeljskem segmentu, nastaja novo ozko grlo vesoljske ekonomije. Northwood Space je zdaj zbral 100 milijonov dolarjev in pridobil skoraj 50‑milijonsko pogodbo z ameriškimi vesoljskimi silami – in vse to za modernizacijo komunikacijskih postaj na Zemlji. V nadaljevanju analiziramo, zakaj investitorji in vojska naenkrat tekmujejo za infrastrukturo, ki se zdi dolgočasna, kakšne priložnosti in tveganja to prinaša ter kje v tej sliki je Evropa in s tem Slovenija.
2. Novica na kratko
Po poročanju TechCruncha je kalifornijski startup Northwood Space zaključil 100‑milijonski krog financiranja serije B. Krog vodi družba Washington Harbour Partners iz Washingtona D.C., ki je v zadnjih letih zelo aktivna v vesoljskih naložbah, soinvestitor pa je Andreessen Horowitz. Podjetje je manj kot leto dni prej zbralo 30 milijonov dolarjev v seriji A, kar pomeni dva velika kroga v enem letu.
Sočasno je Northwood podpisal 49,8‑milijonsko pogodbo z ameriškimi vesoljskimi silami. Pogodba je namenjena nadgradnji t. i. satelitskega kontrolnega omrežja, ključne mreže zemeljskih postaj, prek katerih ZDA upravljajo in spremljajo številne državne satelite, med drugim GPS. TechCrunch spomni, da ameriški Računski urad že več let opozarja na kapacitete in staranje tega omrežja. Northwood razvija kompaktne fazne antene in načrtuje, da bo do približno leta 2027 razširil svojo mrežo na zmogljivost komunikacije s stotinami satelitov.
3. Zakaj je to pomembno
Northwood se ukvarja z delom vesoljske verige, ki je dolgo deloval v senci: zemeljskim segmentom. Izstrelitev in sateliti so spektakularni, toda brez zanesljive povezave z Zemljo ni podatkov, ni storitev in ni prihodkov. Eksplozija malih satelitov – od opazovalnih konstelacij do satelitskega interneta in IoT – je pripeljala do tega, da je prostih terminov na zemeljskih postajah premalo.
Velik krog financiranja in vojaška pogodba pomenita, da vlagatelji in vlade to ozko grlo zdaj jemljejo zelo resno. Kratkoročni zmagovalci so:
- Northwood, ki hkrati pridobi kapital za rast in referenco visoke verodostojnosti.
- Ameriški državni sektor, ki nujno potrebuje bolj prilagodljivo, programsko definirano infrastrukturo, potem ko je več kot desetletje ignoriral opozorila o kapacitetah.
- Manjši operaterji satelitov, ki nimajo finančne moči, da bi gradili lastne globalne mreže postaj, zato so odvisni od tretjih ponudnikov.
Na udaru so predvsem klasični ponudniki zemeljskih postaj, ki temeljijo na velikih krožnih antenah, dolgi gradnji in pogodbah, zasnovanih na umetni redkosti. Vertikalno integriran model faznih anten obljublja večjo gostoto kapacitet, hitrejše uvajanje in več avtomatizacije.
S tem pa se na tiho premika tudi razmerje moči. Kdor nadzira zemeljske mreže, nadzira podatkovne tokove in ima vpogled v obratovalne podatke številnih satelitov. Če bo Northwood uspešen, lahko postane nekaj, kar bi v svetu oblaka imenovali AWS za zemeljske postaje – ponudnik, ki ga skoraj vsi uporabljajo in je zelo težko zamenljiv. To prinaša poslovno moč, a tudi regulatorno in politično pozornost.
4. Širša slika
Dogajanje okoli Northwooda lepo sodi v več širših trendov v vesolju in obrambni tehnologiji.
Prvič, gre za del razmaha dvojne rabe (dual‑use). Od leta 2022 se ameriški obrambni proračun in tvegan kapital vedno bolj srečujeta pri tehnologijah, ki imajo civilne in vojaške aplikacije: avtonomija, senzorika, sateliti. Northwood je tipičen primer – ista mreža anten lahko podpira komercialni opazovalni satelit in občutljivo državno misijo.
Drugič, smo v obdobju megakonstelacij. Tisoči satelitov v nizki orbiti (Starlink, OneWeb, Kuiper in številni manjši sistemi) stalno generirajo ogromne količine podatkov. Dodatne rakete ne pomagajo, če podatkov ne spravimo pravočasno na Zemljo. Veliki ponudniki oblaka so to prepoznali – AWS Ground Station in Microsoft Azure Orbital sta poskus, da se satelitske povezave obnašajo kot še ena oblačna storitev. Northwood stavi na drugačen pristop: najprej gosta strojna infrastruktura in globalna mreža, nato povezana z oblakom.
Tretjič, vidimo zgodovinski vzorec interneta. V devetdesetih letih niso bile ozko grlo spletne strani, ampak podmorski kabli in podatkovni centri. Podjetja, ki so zgradila tisto fizično plast, so postala trajni stebri digitalne ekonomije. Podobno lahko zemeljski segment postane nevidna, a ključna hrbtenica vesoljske ekonomije.
Za Evropo je pomembno, da to prepozna pravočasno. Če bodo globalne zemeljske mreže v rokah nekaj ameriških ali kitajskih igralcev, bo manevrski prostor za evropske operaterje – od Eutelsata do malih konstelacij – precej omejen.
5. Evropski in regionalni vidik
Evropa ima močne karte v navigaciji (Galileo), opazovanju Zemlje (Copernicus) in znanstvenih misijah, vendar je zemeljska infrastruktura razdrobljena. Nacionalne vesoljske agencije, ESA, vojaške enote in zasebna podjetja upravljajo svoje postaje, pogosto brez pravega standardiziranega sloja nad njimi.
V tem kontekstu prihod akterjev, kot je Northwood, pomeni dvoje. Po eni strani lahko evropskim podjetjem olajšajo dostop do globalne mreže postaj, kar je privlačno za slovenska podjetja tipa SkyLabs ali Dewesoft, ki pošiljajo instrumente v vesolje in potrebujejo zanesljiv prenos podatkov. Po drugi strani pa nastaja odvisnost od neevropske kritične infrastrukture, kar ni v skladu z ambicijami EU glede strateške avtonomije.
Evropski regulativni okvir – od GDPR in NIS2 do prihajajočega Akta o kibernetski odpornosti – pomeni, da bo vsaka uporaba tujih zemeljskih mrež za javne ali obrambne misije pod drobnogledom. Za Slovenijo kot članico EU in Nata je to še posebej občutljivo: uporablja ameriški GPS in zavezniško satelitsko infrastrukturo, hkrati pa sodeluje v evropskih programih, kot sta Galileo in IRIS².
To je tudi priložnost za regionalne akterje. Startupi v Ljubljani, Zagrebu ali širše v srednji Evropi bi se lahko usmerili v programsko definirane zemeljske postaje, virtualizacijo in integracijo z evropskimi oblaki. Vstopna ovira je tu nižja kot pri gradnji raket ali velikih satelitov, znanje iz telekomunikacij in merilne tehnike pa v regiji že obstaja.
6. Pogled naprej
V naslednjih letih lahko pričakujemo nekaj jasnih smeri razvoja.
Prvič, konsolidacijo zemeljskih mrež. Podobno kot v oblaku bo na koncu verjetno le nekaj globalnih ponudnikov z res veliko kapaciteto in lastnim kapitalno intenzivnim omrežjem. Drugi bodo delovali nišno ali regionalno.
Drugič, tesnejšo povezavo s ponudniki oblaka in telekomi. Satelitske povezave bodo vse bolj videti kot razširitev 5G in optičnih omrežij. Zanimivo bo spremljati, ali bo Northwood raje sodeloval z obstoječimi telekomi in oblaki ali poskušal graditi svoj popoln ekosistem.
Tretjič, več regulacije in geopolitike. Ko zemeljske postaje postanejo kritična infrastruktura, bodo države zahtevale več nadzora nad lastništvom, lokacijo in podatkovnimi tokovi. EU bo pri programih, kot sta IRIS² in vojaške opazovalne konstelacije, verjetno pogojevala določeno stopnjo evropskega upravljanja zemeljskega segmenta.
Za vlagatelje in ustanovitelje v regiji je ključni signal jasen: zemeljski segment ni več dolgočasen stranski produkt, ampak področje, kjer se bodo v naslednjem desetletju delili trajni infrastrukturni monopoli. Kdor bo pravočasno zgradil kompetence in partnerstva, lahko postane nepogrešljiv del evropske vesoljske verige.
7. Sklep
Primer Northwood Space kaže, da se težišče vesoljske tekme premika z raket na omrežno infrastrukturo. Kdor bo obvladoval zemeljski segment, bo tiho sooblikoval, kdo lahko v orbiti deluje, s kakšno zanesljivostjo in po kakšni ceni. Ključno vprašanje za evropske – tudi slovenske – odločevalce je, ali bomo ta sloj preprosto uvozili ali pa ga bomo znali vsaj deloma zgraditi sami in ohraniti vpliv na lastno vesoljsko prihodnost.
