Za približno toliko, kot stane boljši pametni telefon, boste morda kmalu lahko poslali gram pepela bližnjega v Zemljino orbito. To ni znanstvena fantastika, temveč poslovni model ameriškega podjetja Space Beyond, ki za leto 2027 načrtuje množično storitev »ashes to space«.
Za čustveno zgodbo se skriva nekaj pomembnejšega: pogled v prihodnost, kjer se vesolje spreminja v vsakdanji potrošniški produkt – tudi na najbolj intimnem področju, načinu slovesa od umrlih. V nadaljevanju analiziram, kaj nam novica s TechCruncha o Space Beyond v resnici pove o vesoljski industriji, pogrebnem sektorju in o nas kot potrošnikih.
Novica na kratko
Kot poroča TechCrunch, je startup Space Beyond sklenil pogodbo o izstrelitvi s podjetjem Arrow Science and Technology. Na misiji s SpaceX-ovim raketnim nosilcem Falcon 9, predvideni za oktober 2027, želi v orbito poslati majhen satelit, napolnjen s kapsulami s človeškim pepelom.
Uporabili bodo CubeSat – standardiziran kockast mikrosatelit –, ki bo nosil pepel do približno tisoč ljudi. Vsak naročnik lahko pošlje okoli en gram pepela. Začetna cena je 249 dolarjev, bistveno manj kot pri obstoječih storitvah pošiljanja pepela v vesolje, ki običajno stanejo več tisočakov.
Satelit naj bi krožil v Soncu sinhroni orbiti pri približno 550 km višine. V orbiti bo približno pet let, nato pa skupaj s pepelom zgorel v atmosferi. Podjetje pepela ne bo razpršilo v vesolju, da bi se izognilo tveganju nastanka odpadkov. Space Beyond je samofinanciran projekt ustanovitelja Ryana Mitchella, inženirja z izkušnjami iz programa raketoplana NASA in podjetja Blue Origin.
Zakaj je to pomembno
Na prvi pogled je Space Beyond eksotična obrobnost: čustveni dodatek k razmahu »rideshare« izstrelitev malih satelitov. V resnici pa razkriva tri globlje premike.
Prvič, vesolje postaja maloprodajni izdelek, ne več le inženirski podvig. Ko lahko za 249 dolarjev kupite orbitalni spomenik, vesolje ni več domena držav, milijarderjev in najbogatejših, ki so si prej lahko privoščili tovrstne storitve. Vključuje se v širšo »ekonomijo doživetij«, kjer ne kupujete predmeta, ampak občutek – v tem primeru obred slovesa, povezan z nočnim nebom.
Drugič, to je neposreden izziv za tradicionalno pogrebno industrijo. Spominski izdelki imajo med najvišjimi maržami v panogi, ki je že zdaj znana po netransparentnih cenah in čustvenem pritisku ob prodaji. Orbitalni poklon, ki stane manj kot marsikatera žara ali nagrobnik, bo pogrebnim podjetjem – tudi v Sloveniji – slej ko prej prisilil premisliti ponudbo, sicer bodo ostala le logistični izvajalci upepela.
Tretjič, družba bo morala preveriti lastno mejo udobja pri komercializaciji žalovanja. Majhen satelit, ki nosi posmrtne ostanke tisoč ljudi, zveni poetično – ali pa kot industrijska tekoča linija za umrle, odvisno od vašega pogleda. Nizka cena je mogoča le pri velikem obsegu. To pomeni industrijske procese za nekaj, kar družine doživljajo kot sveto. Ključni bodo zaupanje, transparentnost in etika, ne samo orbitalna dinamika.
Kratkoročni zmagovalci so izstrelitveni ponudniki (nov tip tovora), potrošniki, ki iščejo alternativne obrede, in integratorji malih satelitov. Na slabšem so obstoječi dobavitelji v pogrebni verigi, ki bodo spregledali, kako hitro se premikajo digitalno zasnovane spominske storitve.
Širša slika
Model Space Beyond se nahaja na presečišču več močnih trendov.
Na vesoljski strani je neposreden produkt revolucije »rideshare« izstrelitev. SpaceX-ove misije Transporter in podobni programi so drastično znižali stroške pošiljanja malih satelitov v orbito. CubeSati so iz nekdaj unikatnega inženirskega projekta naredili nekaj, kar je bliže legokockam za vesolje: standardizirano, modularno in cenovno predvidljivo. Ko tak standard obstaja, se podjetniki logično vprašajo: »Kaj še lahko na to pritrdimo?« Danes pepel, jutri kdo ve kaj.
Predhodniki obstajajo. Ameriško podjetje Celestis pošilja simbolične količine pepela na rakete že od devetdesetih let, pojavili so se tudi konkurenti, prav tako suborbitalni poleti z Blue Origin in Virgin Galactic. Razlika je v ceni in pozicioniranju: Space Beyond to zavestno obravnava kot množično storitev, ne kot luksuzen eksotičen dodatek.
Na področju »death tech« se to lepo vklaplja v širšo preobrazbo žalovanja. V zadnjem desetletju smo dobili spletne spominske platforme, AI klepetalnike, naučene na podatkih pokojnika, biorazgradljive žare, ki zrastejo v drevo, in storitve, ki pepel spreminjajo v diamante ali vinilne plošče. Vesoljski pokop je le najbolj dobesedna različica trenda, v katerem se osebnost in spomin spreminjata v oblikovano doživetje.
Pove nam tudi nekaj o smeri vesoljske industrije. Ko so bila orbitalna mesta izjemno redka in draga, bi bilo nesprejemljivo, da jih »zapravljamo« za simbolni tovor. Dejstvo, da je to danes finančno in tehnično izvedljivo, kaže, kako zelo se je nizka Zemljina orbita skomercializirala. To ima dobre plati (več eksperimentiranja, več dostopa) in slabe (prenatrpanost, odpadki, tveganje, da orbito spremenimo v odlagališče kulturnih eksperimentov).
Evropski in slovenski vidik
Za evropske – in slovenske – uporabnike je to hkrati priložnost in kulturni stresni test.
Delež kremacij v Evropi raste, tudi v Sloveniji, čeprav so pogrebni običaji še vedno močno povezani z lokalnimi tradicijami in pokopališči. Orbitalni spomenik za približno 230–250 evrov bi lahko pritegnil družine, ki že izberejo upepelitev, a iščejo izrazitejši, osebnejši obred.
Regulatorji bodo na to gledali skozi več filtrov. Ni EU-direktive o »vesoljskih pogrebih«, obstajajo pa jasna pravila o varstvu potrošnikov, okolju in – posredno – o vesoljskih dejavnostih. Evropsko podjetje, ki bi želelo posnemati Space Beyond, bi se moralo soočiti z nastajajočo evropsko vesoljsko zakonodajo, nacionalnimi licencami za satelitske operaterje ter politično občutljivostjo izpustov raket v kontekstu Zelenega dogovora. Vidik vesoljskih odpadkov je resen: niti simboličen spomenik ne upraviči povečanja tveganja za trke.
Poseben izziv so nacionalni predpisi o pogrebni dejavnosti – v Sloveniji jih ureja Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti –, ki so pogosto strogi in vezani na občine. Čezmejne storitve, na primer slovenski naročnik, ki na daljavo kupi ameriški vesoljski spomenik, odpirajo vprašanja pristojnosti in varstva potrošnikov, če gre kaj narobe.
Hkrati ima Evropa – in širša regija – lastne vesoljske akterje, od Arianespace in Veg-e do zasebnih nosilcev v Nemčiji in Skandinaviji ter vse bolj aktivnih pobud v naši soseščini. Ni težko si predstavljati »evropske, trajnostne« različice takih storitev, morda celo v sodelovanju z ESA ali centri, kot je KSEVT v Vitanju, ki že zdaj povezuje umetnost, kulturo in vesolje.
Pogled naprej
Do načrtovane izstrelitve leta 2027 se bo izkristaliziralo več ključnih vprašanj.
Najprej zanesljivost in zaupanje. Pri spominskih izstrelitvah raketna nesreča ni več le izgubljen tovor, ampak travmatičen javni dogodek za stotine družin. Space Beyond bo moral izjemno jasno komunicirati, kaj se zgodi ob zamudah, odpovedi izstrelitve ali predčasnem koncu misije. Finančno nadomestilo je eno, razlaga družini, da pokojni »ni šel v vesolje«, pa nekaj povsem drugega.
Drugo je razširjanje ponudbe. Ko enkrat obstaja vstopni paket za 249 dolarjev, je skoraj neizogibno, da se pojavijo nadgradnje: »premijske« orbite, samostojni sateliti, večja količina pepela, digitalne aplikacije za sledenje satelitu, AR-prikazi preleta nad domom in podobno. Če je to premišljeno vgrajeno v smiselne obrede, lahko doda vrednost; če postane agresivno navzkrižno prodajanje, pa bomo v orbito prenesli najslabše navade pogrebne industrije.
Tretjič, konkurenca. Če Space Beyond pokaže, da pri tej ceni obstaja resno povpraševanje, bodo prišli posnemovalci: za hišne ljubljenčke, za znane osebnosti, za simbolne misije ob državnih praznikih ipd. To bo dodatno obremenilo izstrelitvene kapacitete in regulatorje ter verjetno spodbudilo nastanek standardov za »simbolne tovore« s človeškimi ostanki.
Moja napoved: nekje v začetku tridesetih let bo orbitalni ali suborbitalni spominski polet prepoznan kot legitimna, čeprav nišna veja pogrebnega trga, z nekaj resnimi, reguliranimi ponudniki in dolgim repom bolj marketinško naravnanih projektov. Ključne razlike ne bodo le v ceni, ampak v okoljski transparentnosti, zanesljivosti ter v tem, kako dobro ponudnik poveže trenutek v orbiti z resničnim, človeškim obredom na Zemlji.
Bistvo zgodbe
Poceni model »pepel v orbito« podjetja Space Beyond ni le romantična gesta, ampak normalizacija: če lahko na CubeSat kot del skupne izstrelitve naložimo celo naše pogrebe, je vesolje res postalo le še ena platforma za storitve. To je hkrati očarljivo in nelagodno. Ključno vprašanje za vas kot bralce ni, ali je to tehnično izvedljivo, temveč kakšne standarde dostojanstva, trajnosti in transparentnosti boste zahtevali, preden bo vaše zadnje slovo zgolj še ena vrstica v tovorni dokumentaciji rakete.
