1. Naslov in uvod
Če zaprete oči in si poskusite predstavljati »klasični« osebni računalnik, zelo verjetno v misli prikličete podobe Roberta Tinneyja – vlake na tiskanih vezjih, balone iz kode, robote, ki se izvalijo iz jajc. Tinney, ki je umrl pri 78 letih, ni bil le ilustrator ene revije, ampak človek, ki je osebnemu računalništvu dal prvi dosledni vizualni jezik. V času, ko tehnološko prihodnost slikajo generativna orodja in cenen stock, njegov odhod odpira neprijetno vprašanje: kdo danes sploh še riše našo digitalno prihodnost?
2. Novica na kratko
Kot poroča Ars Technica, je ilustrator Robert Tinney umrl 1. februarja 2026 v Bakerju v Louisiani, star 78 let. Tinney je bil glavni avtor naslovnic revije Byte od leta 1975 do poznih osemdesetih in je v tem času ustvaril več kot 80 naslovnih ilustracij, ki so zaznamovale zgodnje obdobje osebnih računalnikov.
Po pisanju Ars Technice je večino del ustvaril z airbrushem in barvami Designers Gouache, ki jih je izbral zaradi intenzivnih barv in gladkega videza. Za vsako naslovnico je po običajno tednu slikanja sledila priprava motiva na podlagi telefonskih pogovorov z uredniki o temi številke. Pri delu so ga navdihovali umetniki, kot sta René Magritte in M. C. Escher; s simboliko in nadrealizmom je ponazarjal področja, kot so umetna inteligenca, omrežja in programiranje.
Revija Byte je konec osemdesetih let postopoma zamenjala ilustracije s produktno fotografijo; Tinneyjeva zadnja naslovnica je izšla ob 15. obletnici revije septembra 1990. Kasneje je delal za elektronska podjetja in založnike programske opreme, se posvetil portretnemu slikarstvu in sprejel digitalna orodja, kot je Photoshop. Za njim ostajajo žena, trije otroci, devet vnukov in pravnuk.
3. Zakaj je to pomembno
Tinney ni bil le »hišni ilustrator« revije Byte, ampak eden prvih, ki je osebnemu računalništvu dal vizualni slovar. Preden so bili prenosniki statusni simbol in preden so Appleovi keynotei postali globalni spektakel, so bili računalniki za večino ljudi črne škatle z nenavadnimi lučkami. Tinneyjeve naslovnice so ta občutek tujosti prevedle v igrive, človeške metafore.
Vizualne metafore so dejansko vstopna točka v novo tehnologijo. Vlak na tiskanem vezju, balon, ki predstavlja nov programski jezik, ali računalnik kot zapestna ura – to niso samo lepe slike, ampak zgodbe. Bralcu povedo: »To je zapleteno, ampak tudi zabavno. In vi imate tu svoje mesto.«
Od takšnega dela niso imeli koristi le založniki. Generacije inženirjev, programerjev in računalniških navdušencev so odraščale ob Tinneyjevih naslovnicah. Preden ste razumeli strojno kodo, ste razumeli občutek, da je računalnik nekaj ustvarjalnega in odprtega.
Danes, ko prevladujejo fotografije naprav, posnetki zaslonov in generične ilustracije v korporativnih barvah, je ta plast domišljije skoraj izginila. Podobe tehnologije so postale čisto transakcijske: gumbi, ikone, vmesniki. Sporočilo se je premaknilo od »predstavljajte si nove svetove« k »primerjajte cene in funkcije«.
Zgovorno je tudi, da Tinney ni bil tehnični strokovnjak. V preteklosti je priznal, da se je v uredništvu Byte počutil nekoliko nelagodno, ker ni govoril njihovega inženirskega jezika. Prav to ga je prisililo v iskanje metafor, ki jih razume vsak. V trenutku, ko so teme, kot so umetna inteligenca, podatkovni centri ali »oblak«, spet globoko abstraktne, bi potrebovali več takšnih zunanjih prevajalcev – ne manj.
4. Širša slika
Tinneyjev odhod sovpada z obdobjem, ko se je tehnološka industrija do kraja spremenila tudi v tem, kako se predstavlja.
V sedemdesetih in osemdesetih letih so revije, kot so Byte, Creative Computing ali PC Magazine, uporabljale ilustracijo za razlago tehnologije. V Evropi so podobno vlogo igrali naslovi, kot so c’t in Chip v Nemčiji, Personal Computer World v Veliki Britaniji ali specializirane revije ob ZX Spectrum in Commodore valovih. Ilustracija je predpostavljala bralca, ki ima čas in voljo razbirati simbole.
Z naraščajočo konkurenco in oglaševalskimi pritiski so naslovnice prešle na fotografske posnetke: najprej bež škatle, nato bleščeči prenosniki, danes telefoni. Sporočilo se je preusmerilo iz »raztolmačimo, kaj to pomeni« v »poglejte, kaj lahko kupite«.
Danes delo, ki ga je Tinney opravljal z airbrushem, pogosto prevzame generativna umetna inteligenca. Potrebujete ilustracijo za članek o umetni inteligenci? V prompt vpišete »futuristic brain made of circuits« in dobite deset skoraj identičnih podob, kot jih uporablja že pol spleta.
To ni le estetski problem. Ko so vsi članki o kibernetski varnosti, oblaku ali kvantnem računalništvu ilustrirani z modrimi ključavnicami, kabli in neprepoznavnimi silhuetami, javnost te teme dojema kot oddaljene in nedostopne. Tinney je stroj približeval človeku; današnji klišeji ga spet odrivajo proč.
Zgodovinsko smo že videli, kako močna je lahko domišljijska vizualizacija. Ovitki znanstvenofantastičnih romanov s pretiranimi raketami in roboti so navdihovali prave inženirje. Tinney je nekaj podobnega naredil za mikroračunalnike: njegova dela so bila igriva, a so jasno govorila, da bo računalnik posegel v šolo, delo, igro in umetnost.
Če današnja estetika velikih tehnoloških podjetij – od Appleovih videov do Microsoftovih »produktivnostnih« montaž – uporabnika postavlja v vlogo pasivnega potrošnika, so Tinneyjeve naslovnice nekakšen upor: nakazujejo, da pomen tehnologije ne nastane v marketingu, ampak v rokah uporabnika. To je zelo aktualno vprašanje v razpravi o tem, kdo bo dejansko krojil razvoj umetne inteligence: hiperscalerji, regulatorji ali skupnosti uporabnikov.
5. Evropski in slovenski pogled
Za evropskega bralca je Byte morda videti kot izrazito ameriška zgodba, vendar so Tinneyjeve podobe krožile precej širše. Revija je imela mednarodno distribucijo, naslovnice so se fotokopirale in končale na stenah laboratorijev in klubov od Münchna do Ljubljane.
Tudi evropske revije so se morale soočiti z istim vprašanjem: kako tehnično zelo zahtevne teme predstaviti ljudem, ki niso diplomirani inženirji. Ilustracija je bila dolgo časa edino orodje, s katerim so uredništva lahko razložila, kaj pomeni omrežje, operacijski sistem ali objektno usmerjeno programiranje.
Danes je Evropa predvsem regulator digitalnega sveta – od GDPR in Akta o digitalnih storitvah do Akta o umetni inteligenci. A vizualni jezik, s katerim so ti zakoni predstavljeni javnosti, je pogosto na ravni PowerPoint predloge: ključavnice, žice, strežniki. Celina, ki se rada ponaša z dizajnom, komunikacijsko pogosto deluje kot vsaka druga birokracija.
Za Slovenijo, kjer je trg majhen in založniki kronično varčujejo z avtorsko vsebino, je skušnjava po generativnih slikah še večja. Toda ravno tu je priložnost: uredništva, ki bodo vztrajala pri izvirni ilustraciji in sodelovanju z lokalnimi umetniki, lahko izstopajo bistveno bolj kot z novim naborom stock ikon.
Prihajajoči evropski AI predpisi in razprave o avtorskih pravicah dajejo EU orodja, da ilustracijo razume kot strateško kulturno dobrino, ne kot strošek, ki ga je treba nadomestiti z modelom iz oblaka. Tinneyjeva kariera je dober opomnik, da se vlaganje v vizualne pripovedovalce dolgoročno povrne.
6. Pogled naprej
Tinneyjeva smrt bo verjetno sprožila val nostalgije v skupnostih, ki se ukvarjajo z retro računalništvom in oblikovanjem. Lahko pričakujete ponatise, razstave, morda celo generativne modele, ki bodo poskušali posnemati njegov slog.
Toda če se ustavimo pri nostalgiji, smo zamudili bistvo. Pravo vprašanje je, kdo bo na podoben način prevedel naslednji val tehnologije: umetno inteligenco, kvantne računalnike, biotehnologijo, podnebno tehnologijo.
Na kaj se je vredno osredotočiti v naslednjih letih:
- Mediji: Katera tehnološka uredništva bodo znova vlagala v konceptualno ilustracijo in ne le v stock ali generativne slike? Najbrž bodo prednjačili manjši, neodvisni mediji.
- Podjetja: Ali si bo katero večje tehnološko podjetje drznilo razložiti umetno inteligenco ali zasebnost z metaforami in zgodbami, ne le z infografikami in pravnimi izjavami?
- Država in EU: Pri komunikaciji digitalnih strategij – od slovenske strategije za AI do izvajanja EU AI akta – bomo videli, ali odločevalci tretirajo vizualno razlago kot del digitalne pismenosti ali kot okras.
Tveganja so jasna: kakovostna ilustracija je dražja in počasnejša od gumba »Generate«. Težje jo je tudi vnaprej stestirati na klikih. A nagrada je globlja – uporabniki, ki imajo občutek, da razumejo, kaj se dogaja, namesto da bi tehnologijo doživljali kot silo od zunaj.
Če je era mikroračunalnikov potrebovala Tinneyja, da je iz silicija naredil zgodbe, potem era umetne inteligence potrebuje novo generacijo vizualnih prevajalcev, ki morda niso strojni inženirji, a znajo iz modelov narediti razumljive metafore.
7. Spodnja črta
Robert Tinney je pomagal generaciji razumeti, kaj bi osebni računalnik lahko postal, še preden je bil vsakdanji predmet. Njegov odhod osvetli, kako siromašen in generičen je danes vizualni jezik tehnologije – in kako nujno potrebujemo nove pripovedovalce, ki bodo na podoben način razložili umetno inteligenco in podatkovni svet. Ko naslednjič zagledate generično modro sliko »AI«, se vprašajte: če tehnologijo tako površno slikamo, ali jo sploh zares želimo razumeti?
